Dan pri-od/hodov

Danes je sicer nek splošni dan prihoda, vendar je bil moj dan (vsaj uradni del) sestavljen iz odhodov in poslavljanj. In razmišljam o tem, kako se dogodki obračajo. Včasih mislim, da sploh nimamo moči spremeniti, da je življenje tisto, ki na koncu odloči. Potem pa vidim v kakšni osebi res trdno voljo in odločenost in zdi se, da ga življenje pri določenih odločitvah ne more ustaviti.

Po eni strani občutim izgubo, po drugi menim, da bodo odnosi lahko še bolj sproščeni in pristni. Ja, ljudje pač prihajajo in odhajajo. Nekateri ostanejo, drugi se nam vtisnejo močno v spomin, na tretje pa se, četudi se ne poznamo zares dobro, lahko v resnici tudi navežemo.

Če je danes že tak večer, ko nekdo prihaja, si zaželim, da tudi sama ta prijateljstva - kljub poslavljanjem - zadržim.

Lepe praznike vsem skupaj - v krogu in mislih ljudi, ki so vam blizu in jih imate radi.

Predpraznično vzdušje

Letos se mi dogaja podobno kot prejšnja leta. Vse me prehiteva. Sicer je podatek, da naša novoletna jelka stoji že dobrih 14 dni sila zanemarljiv, glede na sicerjšnje dogajanje. Plani so bili silni, glede na to, da bom te praznike preživela brez službenih obveznosti sem si obetala časa na pretek.

Potem pa... Mi včeraj reče kolegica, da mora danes res iti po nakupih božičnih daril. Pa je šlo nekako mimo mene, z mislijo, da res še ni čas za paniko. Nakazilo božičnice sprejmem z veseljem, ampak z mislijo, da je Božiček letos pohitel. Potem pa me draga prijateljica danes razsvetli, da že peče božično pecivo. In pogledam na koledar in mi - kot vsa zadnja leta doslej - kapne, da so prazniki pravzaprav že pred vrati.

Vse silne načrte tako spet pospravim nekam globoko v zavest, z odločitvijo, da "drugo leto pa res" in se lotim načrtov, kako pripraviti nekaj nevsakdanjega za prijetno preživet večer. Le da bom letos slabo voljo ob neizpolnitvi prvotnega plana pustila ob strani in se sproščeno prepustila toku.

Lucky 13

KADAR LJUBIMO

Sama sva na svetu -
ti in jaz.
To je vedno tako, kadar ljubimo.

Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava za vse življenje:
najina ljubezen je večna.
To je vedno tako, kadar ljubimo.

Ne misli na smrt!
Poslušaj: Vrtnica se je razcvetela,
sonce je vzšlo žareče.
Nikogar ni razen tebe,
da bi mu to povedala -
in vsak dan je bolj res.
Vedno je tako, kadar ljubimo.

V posteljo najinih dlani
položiva svet, da se spočije,
da se ogreje od najinega diha.
Ves svet je v najinih rokah,
v najinih prepletenih prstih -
vedno je tako, kadar ljubimo.

(Neža Maurer)

Odvisnosti

Ljudje smo bojda lahko odvisni od marsičesa. Zase lahko vsaj dve odvisnosti priznam v šusu. Ampak to niti ni problem. Ta nastane, ko nam je, no, vsaj meni, ta odvisnost na nek način odtujena...

Jap, takrat pa jaz začnem trpeti. Ne v pravem pomenu besede, ampak občutki so dovolj zgovorni, da se globoko zamislim. Zdaj je ta čas. Ker sem po totalni neumnosti uničila prenosnik, se brez njega na nek način počutim golo. OK, saj je pri hiši še en, ki je lahko trenutno rezervni, za prvo silo se lahko uporabi tudi Android na mobilcu, ali pa pač potrpi, da pride moj stari, dobri leptop spet cel v moje roke.

Ampak ne, meni je to kar nekako pretežko. OK, rezervnega sem uporabljala nekaj dni, ampak to ni to, ker gor ni mojih stvari. Android me jezi, ker se mi redno dogaja, da ponesreči prehitro pošljem sporočila, pa še vse je tako nekam majhno. Da bi zdržala brez? Se pardoniram, ampak psihoterapija TOLIKO pa spet ni pomagala, čeprav je tudi res, da niti ni šla v to smer.

Ampak sem našla rešitev, pravzaprav jo je našla boljša polovica. Ha! Pri hiši je, zahvaljujoč Banditovemu fohu, še nekaj teh zadev in me je odrešil in mi prinesel monitor, dokler ne prispe nov displej za prenosnika. In jaz se takoj počutim spet malo bolj oblečeno. :)

Zima...

Ravno poslušam komad Early winter, čeprav ni čisto v kontekstu z mojimi mislimi, z izjemo, da je bistvo beseda "zima". Ja, sneg je. Pri nas je že pobeljeno. Banditki bodo gotovo navdušeni, sploh po jutranjem razočaranju ob pogledu na zunanjo sivino in travnike, ko pa so vsi obljubljali sneg. In povsem prostovoljno so vsi trije hoteli obuti skibucke, v prepričanju, da se zna skozi dan kaj spremeniti.

Tudi zame je pogled skozi okno kar malo nostalgično romantičen, čeprav nikoli nisem bila prevelika ljubiteljica snega. Danes pa mi deluje tako toplo... Toplo domače ognjišče. :)

Upam, da znate tudi vi najti užitek v takih trenutkih.

Življenje se vrača

Jap, zdaj pa končno lahko za ziher trdim, da se v moje pore nazaj vrača življenje. Ne le v prisotnost, tudi v prisebnost. In občutek je lep. :)

Počasi se tudi zaključuje skupinska psiho/analiza/terapija in moram priznati, da je bilo kar dovolj. Kolegica mi je rekla, da očitno sem res bolje, ker se mi nekako ne da več in sem sita. Sem pa odnesla ogromno materiala. Nekaj je že predelanega, ogromno ga je pa še treba. Pa ne samo to, vsekakor bo treba tudi kakšen del uporabit, ga posvojiti in tako vzeti za svojega. Se samo bojim, da bom prehitro zadovoljna in bom potem nehala brcati. Čeprav imam po drugi strani hud opomin in spomin, tako da si tega ne smem več privoščiti.

Sem pa v teh mesecih spoznala ogromno nekih novih ljudi. Nekateri se usedejo v srce bolj, drugi manj. Tretji bolj pikirajo na dušo in dušne zadeve, spet četrti so le mimobežni. Vsak zase pa neponovljiv in oseba, od katere sem se nekaj lahko naučila. To cenim.

Zdaj pa novim zmagam naproti. :)

Kako hitro teče čas...

... Prav zares. Moj, no, najin - ker je mož le imel tudi nekaj besede pri tem - prvorojenec danes praznuje osmi rojstni dan.

Še svež je spomin na preživete dneve in noči v bolnici, ko nismo vedeli, če bodo njegova pljučka zdržala. Na prvi nasmeh, besedo, samostojni korak, ki ga je naredil pred natanko sedmimi leti. Spomin na ure in ure zlaganja Lego duplo kock, ki jih je imel tako rad. In na to, da mi je pri dveh letih in pol povsem suvereno rekel, naj ga pustim, da se bo igral sam, ker je velik. :) In na prve vrtčevkse korake, potem tudi šolske. Prvo zaljubljenost in sramežljivost ob tem...

Danes je pa pravi fante. Razmišljujoč, trmasto stoječ za svojim mišljenjem, včasih že s prav pobalinsko najstniškimi forami, ki mi/nama višajo pritisk. Resnično velik. Po drugi strani pa še vedno moje malo dete, ki potrebuje in si želi toplega objema in nežnosti.

Vse najboljše, Banditek!

Minljivost

Prevračam, obračam in gnetem misli, ki se mi podijo po glavi, pa še vedno nikakor ne pridem do enega enostavnega zaključka o minljivosti, ki čaka vse nas. Le da si nekateri ta trenutek izberejo sami, drugi se ga odločijo mirno počakati, tretji pa si ga ne želijo, čeprav se jim ta trenutek približuje.

Te dni smo pokopali neko osebo. Ki je bila mnogim zelo draga. Ki je odšla mnogo, mnogo prezgodaj. Ki je bila v prvi vrsti človek, z nabrušenim jezikom in svojim mnenjem in je za svojo besedo stala, kar se danes pogosto zdi prava redkost. Osebo, ki je bila partner in starš.

In tako zelo sem jezna, razočarana. Da je dete moralo pokopati svojega mladega starša. Da je partner moral pokopati najdražjo osebo. Da bolezen resnično ne izbira, niti ne da časa. Ker se ne vpraša, samo jemlje.

In že tako zaznamovana s svojo boleznijo bo morala mala deklica sprejeti, da ljubega očka ni več. Moja draga kolegica iz nekih preteklih dni, ampak v spominu še vedno zelo dobra, prijetna in draga oseba, bo morala zdaj sama naprej po tej poti... Razmišljam o njeni vlogi v tem svetu. O vlogi, ki ji jo je naložilo življenje. In jo občudujem, da zmore. Minljivost doživlja dan za dnem, in hodi z njo z roko v roki. Zmore.

In potem razmišljam o vseh dobrih nasvetih, naj ji/jima bo prizanešeno. Kaj le? Izgubili so vse, le volje do življenja ne. To je tisto kar je za občudovati, prizanesljiv do te družinice tako ali tako ni bil nihče, pa naj se imenuje kakorkoli že želi. In vesela sem, da jo poznam. Od nje se lahko marsikaj naučim.

Kocka je padla...

In odločitev je tu. Pravzaprav sem jo sprejela že pred štirimi dnevi, ampak sem ta čas porabila za to, da se na to misel navadim sama v sebi, pač nekako intimno.

Končno si bom namreč tudi uradno spremenila ime. Občutek je nekako nenavaden, težko ga opišem. Nekako ščemeč, metuljčkast. Kot bi počela nekaj napol prepovedanega in pazila, da me kdo ne bi zasačil. Pa v resnici ne bo nič kaj drastičnega. Iz imena, ki mi nikoli nikakor ni sedlo in ga zares ne maram, bom po novem tudi uradno le še tisto, na kar se zadnja leta oglašam vsak dan.

Dovolj imam imena, ki mi ni všeč, ki me je v otroštvu negativno zaznamovalo, in zaradi katerega tudi v uradnih zadevah marsikdaj sfalim, da kličejo pravzaprav mene, ker uporabljajo dosedanje uradno ime. Jap, po novem bom jaz - jaz. :)

Smisel za humor

Če nekako posplošujem, imamo to zadevščino vsi. Se pa s tem različno spopadamo. Moja malenkost nima ravno nekega smisla za humor, vsaj v preteklosti je bilo tako. Sem se pa z leti naučila, da se lahko ponorčujem tudi iz sebe. Tovrstni podvigi znajo biti zabavni.

Kaj pa se skriva zadaj? Je za nasmehom res sproščenost, ali pa nemara kdo s tem le prikrije svojo šibko točko? Išče potrditev v smislu "saj nisi tak" ali pa nemara "vsa čast ti, da se znaš nasmejati na svoj račun"?

Kaj pa črni humor? V resnici mi nikoli ni bil blizu. Do pred kratkim. Potem pa sem spoznala nekoga, ki ga obvlada. Od začetka sem bila še malenkost šokirana, zdaj pa mi je čedalje bolj všeč. In tudi ostali okoli mene so bojda zapazili, da imam zadnje čase popolnoma drugačen smisel za humor - sem se ga očitno čisto navlekla od te dotične osebe. Kakšen to verjetno pripisuje tudi "norosti", se mi pa vseeno zdi, da je nekaterim ta novi jaz všeč. Meni tudi. Si vsaj žil ne rabim rezati. ;o)

Spolne zlorabe

Danes precej razmišljam o tem. Pa se mi zdi, da misli kar nekako preskakujejo. Mnenje je sicer v celoti enotno, da so te zadeve skrajno nizkotne in brutalne, po drugi strani pa zaskrbljenost zaradi samih akterjev, ki to počnejo.

Po eni strani gojim totalni prezir do njih, ker ne razumem - in verjetno tudi nikoli ne bom - zakaj se kdorkoli sploh lahko spravi na sočloveka, na otroka, ki JE nedolžen. Vsaj tako govori neka popolnoma preprosta kmečka logika, čeprav znajo svojim žrtvam vcepiti močan občutek (so)odgovornosti in jih s tem še dodatno ponižati in dokončno poteptati njihovo dostojanstvo.

Po drugi strani pa me čedalje bolj zanima - ZAKAJ. Zakaj to počno? So morda tudi sami bili nekoč zlorabljeni? Ampak zakaj ponavljajo enako napako, če pa so tudi sami nekoč trpeli? Je potemtakem to bolezen, motnja? Je to sploh lahko opravičilo?

In še tretji pogled (pa ni zadnji) - razkritje. Koliko žrtev sploh razkrije svoje napadalce in posiljevalce? Koliko njih zbere pogum? Koliko jih je vsaj v odrasli dobi pripravljenih odkrito spregovoriti? Iz svojih izkušenj lahko trdim da izredno malo. Žal.

Ampak to tudi razumem. Če si nek pedofil izbere otroka, navadno verjetno ne gre za takega, ki živi v urejeni in povezani družini. Bi rekla, da prej prežijo na otroke, za katere vedo, da se ne bodo imeli komu zaupati, če pa že, naj jim pa nihče ne bi verjel. Znajo biti tudi skrajno uspešni pri ustrahovanjih, da gre "za najino malo skrivnost", "s tem ni nič narobe", "si sam-a to iskal-a" in tako dalje. V žrtvi sprožijo sram in krivdo. Kako bo tak otrok potem nekomu zaupal? Komurkoli?

In kako kasneje, ko odraste? Ko ga situacije pripeljejo v brezup? Marsikdo žal konča svoje življenje. Zaradi občutka sramu in krivde. In zaradi bolečine, ki razjeda telo. Če je dovolj močan in ima po možnosti ob sebi še ljubečega partnerja, ki ga podpira, se lahko loti prenove svojega duha. Ampak ob tem se odpre nešteto vprašanj, dodatnih občutkov krivde, ponižanja in strahu.

Kako oznaniti nekoga, če pa je minilo že več let? Kako oznaniti nekoga, ki po možnosti v družbi uživa velik ugled? Kako oznaniti nekoga in tvegati, da bo s tem trpela tudi vsa družina, partner in morebitni otroci? Ampak - kako ne oznaniti, ob tem pa tvegati, da si ta oseba še naprej išče morebitne nove žrtve?

Le kako živeti s temi vprašanji, s temi tako zelo težko pridobljenimi odgovori?

Prijateljici

Včasih se vprašam, če ljudje sploh poznamo pomen besede prijatelj. Tisti pravi pomen. Ker se zdi, da včasih vse skupaj malo pomešano. Bog ve, da jaz vsekakor znam početi to. Težko rečem, da je nekdo moj prijatelj (čeprav v resnici je, le beseda ne gre nekako z jezika), pa rečem, da je kolega. Kot rečem kolega nekomu, ki je v resnici le znanec. Pravzaprav gre le za izgovorjavo. No, ampak vsaj dotična veva kako je s tem, to je pa itak najbolj važno, ne?

In imam pravzaprav kar nekaj kolegic, ki jih jemljem kot prijateljice. Nekatere vstopajo v moje življenje v reali, druge večinoma (ali pa vsaj pogosteje) v virtuali. So pa vse nekako posebne, ker jih imam rada in bi življenje brez njih ne bilo tako barvito.

Ampak imam tudi prijateljico. Tisto res pravo. Pravzaprav dve. Sta si pa med seboj sila različni.

Eno poznam nekaj let, pa jo imam kljub vsemu iz srca rada. Je polna življenja, zgovorna še bolj kot jaz (upam, da ni večina pomislila, da to sploh ni mogoče), ve kaj hoče v življenju in kljub udarcem usode se ne preda. Bije boj, z nasmehom na obrazu. Njeno dete je kot bi bilo moje dete. Imam ga rada, ker je preprosto - njen (no, tukaj moram pripomniti, da njenega partnerja pa vseeno ne ljubim, ker je preprosto njen, hehe, to bi bilo vseeno preveč). Bistvo je - ONA. Katera mi dela družbo vsak dan, vsaj po telefonu. Kateri lahko povem vse kar mi leži na duši in vem, da bom od nje dobila iskren odgovor. Ne igra, je pristna. Me nasmeje, razvedri, razbremeni, objame, razume,... Včasih je zgolj ob meni. Tudi ko od utrujenosti zaspim, mi tega ne zameri. Tudi ko podrem načrte, se ne kuja, ampak me naslednjič spet povabi. Mi pobarva lase, me pocrklja s kakšno dobroto, preseneti z nečem nepričakovanim. In najlepše je, ker vse to dopušča tudi ona meni. In ja, je oseba za katero se je vredno potruditi, tudi, če včasih zmanjka volje.

In potem druga. Poznam jo že vse svoje življenje, saj je moja sorodnica. Je mirna, zna biti zelo tiha, zadnji čas pa je vendrle zaužila tisto srečo, ki jo je iskala. Našla je tudi nek cilj in ga več kot uspešno naskakuje. Bije boj, čeprav je nasmeh včasih tudi malo grenak. In tudi v njej je bistvo - ONA sama. V njeni družbi nisem prav pogosto, je pa pogosto v mojih mislih. Ravno tako ji lahko povem vse kar mi leži na duši, čeprav vem, da bom včasih dobila tak odgovor za katerega ve (ne vem sicer kako, ampak preprosto ji uspe), da ga rabim slišati. Kljub vsemu ne igra in je popolnoma prvinska. Me nasmeje, razvedri, razbremeni, objame, razume,... Včasih je zgolj ob meni. Po drugi strani bi z njo lahko klepetala dolge ure, pa se ne bi naveličala. Ob njej ne morem trmariti, ker tega preprosto ne čutim, ona pač izvablja tisto najlepše kar je v človeku. Tudi zanjo se je vredno potruditi.

Ja, rada ju imam. Tako različni, pa vendar sta si bolj podobni, kot izgleda na prvi pogled. V končni fazi pa obe pravi prijateljici. Upam, da ju nikoli ne bom izgubila.

Pa komaj začelo se je...

Šolsko leto, namreč. Naš Banditek je znova sedel za šolske klopi. Zadnjih 14 dni je na to že kar težko čakal, je pač pogrešal svoje prijatelje. Sem mu pa ta dogodek malo pokvarila, ker sem ga neprimerno ostrigla. To je njegovo mnenje. Čeravno ga vedno strižem na isti način. Ampak on bi sedaj imel frizuro kot C. Ronaldo. Nič ne pomaga, da nima vsaj podobnega tipa las. Tekle so debele solze, v prepričanju, da se mu bodo vsi sošoli smejali. Pa čeprav jih ima 3/4 ravno takšno frizuro. Ampak naš očitno noče biti ovca, kot da je to v vseh primerih nekaj slabega.

No, ampak prvi dan je preživel. Posmehovanja ni bilo, snidenje je bilo bojda nadvse prijetno. Vtis je bil kar se da pozitiven.

Danes pa... Komaj tretji dan, pa že sem jezna. Nek sošolec je superlativen. V vseh pogledih. OK, naj bo, me ne moti. Me pa močno zmoti, ker so ostali po njegovih besedah drek. Naš naj bi bil med drugim tudi nogometna gnida, no, to pa je prizadelo tudi njega. Pa ne trdim, da je nedolžna ovčka z angelsko pojavo in karakterjem, ampak takihle žaljenj pa ne maram. Ker tudi jaz ne žalim ljudi. In to učim tudi svoje otroke. Seveda oni niso superiorni in tudi kdaj kaj zleti, roka je prehitra. Me pa ob tem tolaži misel, da znajo priznati napako in se tudi opravičiti. Ko pa je Banditek danes želel, da se preneha z žalitvami, je menda slišal, da to ni nič takega, če pa je vse res!

Jezi me, ker se ne skrivamo. Ker ni skrivnost, da ima otrok težave z impulzivnostjo. In ker je zaradi tega potem ponekod označen kot problematičen. Saj nikoli nismo trdili, da je oh in sploh. Ampak zato mu kljub vsemu ni treba vsega požreti, ne vem, ali pa jaz narobe razmišljam. In jezi me, ker si nek otrok ob tem domišlja, da lahko počne kar se mu zaželi. Ker je najboljši športnik. Ker je sila brihten in karizmatičen. Da se ga zagovarja, da je občutljiv, da ga bolijo krivice. In se sprašujem, če je sploh kdo, ki ga ne? Mar nismo po svoje vsi občutljivi? Mar nas krivice ne prizadanejo, zaznamujejo?

Ja, res sem jezna. Tako jezna, da bi najraje takoj ukrepala. Do sedaj nisem nikoli, pa se že nekaj let vrsti eno in isto. Lani sem celo nekajkrat požrla dol slino, ker naš je pa ja v obravnavi. Danes pa razmišljam, da bi tovrstno obravnavo potrebovalo verjetno še večje število otrok. Ampak če starši niso za, tudi v šoli težko ukrepajo. In res ne vem, je nekaterim staršem popolnoma vseeno, če jim otroci serjejo po glavi? Kaj bo, ko bodo ta drek hoteli še razmazati po obrazih teh staršev, si pa raje sploh ne predstavljam...

Depresija

Tale blog bom verjetno najtežje spisala, vsaj do sedaj. Oz. začela pisati. Ker ne vem kako se zadeve lotiti, na katerem koncu. Pa bom vseeno poskusila.

Trenutno se zdravim za depresijo. Začelo se je z močnimi glavoboli, psihično je šlo počasi dol. Pa so potem ugotovili, da me glava boli zaradi psihe in da ne trpi psiha zaradi glavobolov. OK, sem jim zaupala, tako in tako to pri meni ni bilo prvič. Ko je bilo res že hudo, sem le sprejela tudi medikamentozno terapijo. V sili hudič še muhe žre, pravijo. In sem jih, vse, da bi se stanje zboljšalo. Moje vodilo ob tem so bili v prvi vrsti dragi Bandit in mali Banditki. Ker se mi ne zdi fer do njih, da plačujejo ceno za stvari, ki jih niso zakrivili in s katerimi nimajo niti manjše povezave.

Se pa stanje, kljub pričakovanjem, ni izboljšalo. In so me napotili na bolnišnično zdravljenje. Moja prva reakcija je bila seveda po sistemu "Nisem neumna, nisem nora!" Ampak sem se na prigovarjanje pustila prepričati. Prve štiri dni sem vegetirala, životarila, komaj sem se zvlekla preko posameznega dneva, ponoči so bile pa hude more. Potem pa sem začela opazovati sopaciente. In na moje veliko presenečenje ugotovila, da so to povsem normalni ljudje. Tako kot jaz, ti, on in tista tam. Pač vsak s svojo zgodbo, s svojimi težavami. Smo pa imeli vsi nekaj skupnega - zafurano otroštvo.

Čas je mineval, dnevi so šli v tedne, v mesec in več. In prišel je čas slovesa. Bilo je hudo. Skupina se je zelo povezala, nekateri smo se med sabo navezali, stkali prijateljstva. Spomnim se, da se zadnji dan nismo in nismo mogli premakniti, kar prekladali smo se od enega kavnega avtomata do drugega. Ampak je bilo treba vzeti slovo. Sama sem šla domov težko - hja, kdo bi si mislil, a ne, če pa najprej nisem hotela niti slišati, da bi sploh šla tja. Me je pa nekoliko pomirila misel, da se bom v kratkem vrnila na sosednji oddelek, kjer je terapija nekoliko drugačna, naj bi mi pa bolj ležala - mojemu karakterju in mojim brazgotinam.

In zdaj sem tukaj. Skupina je fajn. Ni sicer tako v celoti povezana kot prejšnja, se pa imamo fajn, čeprav je vse skupaj močno utrudljivo. Tudi osnovna terapija je podobna, nekatere pa se nekoliko razlikujejo. Najboljše od vsega pa je, da počasi pridobivam nazaj voljo do življenja in se odhodov domov veselim. Končno. Da se mojim Banditom odkupim za vso pozornost in potrpljenje. In tudi ostalim, ki so/ste mi ob vsem tem pomagali. Hvala vsem!

Srednja Banditka

Ja, moja čebela danes praznuje. Še zelo živo se spomnim tistega dne, ki se je začel sredi noči z zobobolom in medtem, ko sem tuhtala, kaj mi je storiti, so me presenetili redni popadki. Dragi Bandit seveda ni verjel, da gre zares. Medtem, ko sem opravila vso potrebno toaleto, je bivikiral na balkonu ob veliki skodeli kave in zavojčku čikov. Še vedno malenkost nejevoljen - ker kaj pa jaz vem - je zbudil večjega Banditka in ga kar v pižami posedel v avto. V vsej zaspanosti in naglici smo doma pozabili njegove čevlje. Dragi me je odložil pred porodnišnico in peljal Banditka v varstvo, tam pa menda rekel, da gre "itak za lažni preplah" in da ga pride kmalu iskati. Tako za čevlje ne bo frke, ker bo dete prej ali slej spet v svoji postelji.

Potem pa se je vrnil k meni v porodnišnico, prepričan, da me bo zopet samo pobral in bo šel lahko v miru odspati še preostali del noči. Ja, tistega njegovega pogleda, ko me je zagledal v halji in mu je babica rekla, da gremo rodit, ne bom nikoli pozabila. Ergo, žena očitno le ve, kdaj je treba it rodit. :) Ravno takrat enkrat, v tistih trenutkih, sem tudi sama dojela, da le gre zares.

Potem je bila še ena zanimiva štorija, ko je strežnica poklicala mojega moža in potem še mene in naju - skupaj z enim neznancem - poslala v porodno sobo. Sem se bunila, da ta ni moj, pa me sprva sploh ni resno jemala. Ko je pa še tisti revež ves prestrašen izdavil, da tudi jaz nisem prava, se je pa le dalo zmeniti, da sva šla vsak s svojim pravim parom.

Sam porod je bil lep. Tudi babico sem imela krasno in sem, to se lahko pohvalim, kar pridno sodelovala. Ko sem dete dobila k sebi, sem bila najsrečnejša. Bila je tako zelo lepa, tako zelo moja. Tako zelo zaželjena, pričakovana in ljubljena. Malo je prehitela potek dogodkov, saj je bila nedonošena, ampak od samega začetka je bila moj mali klopek, takšna je še danes.

Kljub začetnim težavam in negodovanjem razvojne pediatrinje o nekih strašnih diagnozah, ter o tem, da ne napreduje dovolj dobro, je danes prava velika gospodična, saj je zrasla v nadpovprečno štiriletnico. In še vedno je tako zelo moja, še vedno ima rada, da ji zapojem pesem Andraža Hribarja Moja, moja, še vedno se rada crklja, še vedno je kljub vsemu tako zelo malo, občutljivo dete. Moje dete.

P.S.: Dilemo s pozabljenimi čevlji za večjega Banditka so rešili tako, da so mu nataknili sandale njihove takrat šestletnice. In moj junak se sploh ni nič pritoževal, čeprav je sredi mesta v njih sprehajal psička. :)

Kdaj je ženska na frišno zaljubljena?

Baje takrat, ko si ureja obrvi in po možnosti (drastično) spremeni frizuro. To definicijo mi je pred kratkim servirala kolegica. Seveda zdraven spada še marsikaj, naprimer manikura, pedikura, make-up in podobno. Aja, pa večina njih začne s shujševalno kuro.

Pa sem razmišljala, da sem bila sama kar nekajkrat zaljubljena. Vedno seveda nesmrtno - za vedno. :) Potem pa se mi je dejansko zgodilo, da sem gospoda Pravega spoznala v trenutku, ko sem to najmanj pričakovala in sploh nisem iskala primernega žrebca. To mi je že babica povedala, da bo tako, hm, starejša gospa je že vedela. In se spomnim, da sem takrat letala nekje dva metra nad tlemi. Sanjarila sredi belega dneva, z odprtimi očmi. Če bi mi takrat ponudil žabo v poljub, bi nemara to tudi sprejela (sploh ta trenutek je to resnično živ spomin, glede na to, da se pod balkonom prav nesramno grdo oglaša ena izmed Reg). Ne spomnim se pa več dobro, kako je bilo takrat z mojo pričesko. Za obrvi pa zanesljivo vem, da si jih nisem pulila, v to sem se podala le za poroko, pa me je frizerka tako fizično uničila, da sem to kariero kar se da hitro zaključila.

In zdaj, že kar nekaj let poročena in še več let v tej zvezi, me prime. Ja, po temu pogovoru s kolegico, priznam. Čeprav sem o spremembi frizure razmišljala že prej, po osmih letih dolgih las sem si želela nazaj na mini obliko. In sem se prepustila. Frizer me sicer ni hotel skrajšati na željeno, češ, da imam premajhno glavo (si pa zasluži pohvalo, ker mi je naklonil kompliment namesto resnice, da je pač trup prevelik), mi je pa vseeno sproduciral všečno frizuro. Na prvi pogled na pol drastična sprememba. In potem, ojoj, le tri dni kasneje, sem podlegla oblikovanju obrvi. In rezultat mi je, kljub dejstvu, da se mi nikoli ni zdelo, da bi moje obrvi v resnici potrebovale kakšno bistveno spremembo, nadvse všeč. Pogled je, to moram priznati, nekoliko bolj odprt.

Še terapevt je opazil spremembo in jo pospremil z opombo, da sem nova, pa malo v črnem in malo v rdečem, glede na garderobo tistega dne. Tako da prihajam do zaključka, da take spremembe očitno vendrle nekako izžarevajo neko novo energijo. Ali pa sem nemara zaljubljena? Hm...

Kaj bolj boli?

Že zadnjič z eno mešano, pa danes z žensko družbo smo imeli na sporedu nekako podobna pogovora - varanje in "varanje".

Prvo v smislu konkretneg primera kar nas večina razume pod varanje, torej telesni kontakt. Lahko gre baje za golo telovadbo, oz. seks brez obveznosti in čustev, lahko pa za seks kjer so čustva vpletena. Seveda pa ima vsaj eden izmed dotičnih varajočih doma stalnega partnerja.

V drugem primeru pa gre za čustveno varanje, ko se oseba na nekoga naveže, si želi njegove družbe, morda tudi kakšnega objema, čeprav želje po seksu nima. Ali pa si želi njegove družbe in ima tudi željo po seksu, vendar tega ne udejanji iz različnih razlogov.

Kaj bolj boli?

Razmišljam o tem, pa ne morem natančno odgovoriti. Mene bi razočaralo in strlo oboje, oziroma vse štiri variante. Bi me pa, kljub vsemu in kljub temu, da sem dolga leta razmišljala drugače, verjetno najbolj sesulo dejstvo, da si partner želi bližine neke druge osebe, njegovih pogovorov in morda tudi objemov (ja, ali pa celo seksa), če bi o tem sanjaril. Prizadelo bi me tudi, če bi me varal dolgotrajno, z eno in isto osebo, takorekoč živel dvojno življenje. Saj ne, da bi seks za eno noč šel mimo nekako napolopaženo, je še kako kompleksna zadeva, ampak čustva so tista, ki naju vežejo in če bi dopustila, da vmes pride še tretja oseba... Je s tem, po vsej verjetnosti, veze nekako konec, mar ne?

Ne vem, samo razmišljam. Je pa bilo še eno podvprašanje - bi žensko bolelo bolj, da jo je prevaral z neko "boljšo" partijo, ali da jo je prevaral z moškim? Pomojem prvo, čeprav vem, da ne gre posploševati. Ali bi moški ego trpel bolj, če bi si partnerica omislila novega (kakršnegakoli že) ljubimca, ali če bi si poiskala žensko partnerico? Hm, tukaj pa skoraj z gotovostjo trdim, vsaj kar poznam mnenj močnejšega spola okoli mene, da bi jih bolj bolelo prvo, druga varianta bi se jim nemara zdela celo seksi.

Smo res ženske z Venere in moški z Marsa?

Konfuznost

V mojem domačem kraju je bila neka prireditev v čast občini, s svojim prihodom pa so nas presenetili še nogometaši svetovnega kova. Namestila sem se nasproti cerkve med lokal in stanovanjsko hišo, ob zid, za katerim je bila včasih kino dvorana. Udobno sem se namestila na stol in debatirala z družbo. Opazovala sem oranžen pano, ki je bil razpotegnjen vse od cerkve in nekdanjih garaž lokalnega podjetja.

Počasi se je začelo temniti in ravno, ko je prišlo do najpomembnejšega trenutka zame, se je v množici porazgubila vsa moja družba. In kaj hujšega, ravno v tistem trenutku sem imela priložnost, da bi se fotkala s Kaka-jem in Ronaldo-m.!!! Da je bila mera polna, nisem s seboj imela niti mobitela, da bi vsaj z njim naredila kakšno simbolično fotko, s katero bi se lahko pohvalila z njima.

In potem me iz hude zadrege in nemoči reši punca, ki je sedela nekje za mano. Da me pa ja lahko ona slika in mi kasneje pošlje fotke. Vesela, da bom vseeno imela nekaj s čimer se bom lahko bahala, sem seveda zgrabila bika za roge. Potem mi je dala številko, z obljubo, da se kasneje slišiva in se dogovoriva za fotke.

Sicer še vedno slabe volje, ker so me naenkrat vsi pustili na cedilu, pa vendar ne več tako zelo besna, se podam v bližnji kulturni dom, da bi le uvidela koga od "svojih". Pa ni bilo nikjer nikogar in nato sem se, spet polna besa, odpravila proti domu. V tistem času je kamion, ki je sicer namenjen prevozu žive živine, tokrat pa napolnjen s slavnimi nogometaši (ki so čepeli en zdraven drugega in gotovo jim ni moglo biti udobno, ampak so potrpeli, le da so nam naredili veselje) ravno speljal. Uzrla sem še Kaka-ja, nato pa bolj odločno krenila proti domu.

Tam me je mati prosila (četudi ji v praksi to ni bilo poznano), naj se v stanju kakršnem sem raje umaknem v svojo sobo. Sama sem odreagirala tako, da sem ji, pred njenimi gosti, seveda, zagotovila, da ji ne bom delala sramote in jo s tem spravila v zadrego, kar mi je, priznam, v tistem trenutku ugajalo.

Potem sem , zavoljo tega, da bi čimprej prišla do težko pričakovanih otipljivih spominkov na pretekle trenutke, poiskala mobilni telefon z namenom, da pokličem tisto punco iz tretjega odstavka. Ko pa sem odtipkala številko, se mi je na ekranu izpisalo "Od Luka mama", kar je pomenilo, da sem to številko že imela v imeniku. In kar je pomenilo, da mi je punca dala neko popolnoma napačno, izmišljeno številko, ker ta "Od Luka mama" je pomenilo "Ne dviguj, če ne želiš težav!"

V tistem trenutku je moj bes narastel do vrhunca in polna razočaranja, izgubljena ter zavržena, sem se spet podala na kraj prireditve. V nekem lokalu, ki je od našega kraja sicer oddaljen nekaj kilometrov (je pa še v naši občini), sem potem naletela na sošolko iz prvega letnika, katere nisem videla že nekaj časa. V stanju v kakršnem sem bila, je niti videti nisem hotela, pa tudi sicer se mi zdi, da sem bila nanjo jezna, čeprav sem že pozabila za kakšen spor naj bi šlo.

Kasneje se je nekako le razjasnilo, da je ona tudi v neki navezavi s punco iz tretjega odstavka, saj naj bi bila dekle njenega brata, po drugi strani pa tudi v navezavi z "Od Luka mama". Nekaj mi je rekla, nekoliko protestirala, češ, da sem vzvišena, malo sva si skočili v lase, nato pa si padli v objem, ker se res že dolgo nisva videli, nedolgo tega, v tistih srednješolskih časih sva se pa vendrle imeli resnično radi.

In potem... Sem se zopet zbudila. Evo, takele konfuznosti se mi dogajajo že cel teden. S tem, da te sanje niso bile edine to noč, kje pa. So bile točno tretje, če gledam koliko različnih tem se mi je podilo po glavi. In vsakič, ko se ponoči zbudim (kar je, žal, tudi do 6x na noč), se mi potem sanja nekaj novega. Razmišljam, če bi si resnično onislila nek blok in začela zadeve zapisovati, kot mi je svetovala kolegica, ker menda ti je čez nekaj časa to potem predvsem smešno. Trenutno se mi resnično zdi vse res le močno zmešano in tuhtam, kaj mi želi moja podzavest povedati.

Nenačrtovana praznovanja

Takšna so mi čedalje ljubša. Ker vse pogosteje opažam, da daleč najbolje izpadejo. Če nekaj planiramo in vabimo v goste, zna biti že kakšen dan pred tem rahlo živčen, ko načrtujemo kam bomo vse posedli (da ne omenjam še možnosti slabega vremena, ki nam načrte seveda na hitro podre), kaj bomo postregli in tako dalje. Sledi razmislek o tem kaj bomo postavili na mizo in letni časi nam včasih dopuščajo obilo domišljije, včasih pač manj. In potem nabava, ki mi že tako ne diši najbolje. In čeprav si vedno znova obljubim, da naslednjič pa ne bom kupila toliko kruha, mi ga vsako rundo ostane nekaj kil.

Ko pride do dneva D je pa norišnica. Malih Banditov seveda ne moreš dati na "off", po drugi strani pa se poskusi, da bi jih vključil v sodelovanje znajo hitro končati s kakšnim jokom ali ihto. Potem tik pred zdajci v glavo skoči alarm, da smo pozabili iti po mize in klopi in mož seveda med sopihanjem pizdaka, da bo naslednjič to pripravil že par dni prej. Predno zloži vse zice iz avta, ga jaz seveda pričakujem, da je zadeva že urejena in bo lahko opravil kaj drugega. Yea, right...

Potem režem, mešam, paniram, mariniram, pečem, pomivam,... Skratka, dela čez glavo. In štejem, če bomo res imeli dovolj krožnikov, pa vendar se na koncu itak odločim za PVC varianto. In ko je miza končno nared in Banditki bolj ali manj na skrivaj pomalicajo že pol peciva, sem že tako utrujena, da bi najraje za kakšno urco zadremala. In se usedem in... Čakam!!! Uf, sovražim zamujanje. Pa praviloma vedno čakamo. Kakšen par se najde, ki pride bolj ali manj točno (ja, seveda vedno en in isti), ostale se pa čaka. 15 minut, pol ure, tudi uro in pol. In tačas čaram s hrano, da ne bo postana, ohlajena. In da bo ostalo še kaj peciva za povabljene.

Potem pa pridejo in se imamo fajn. Z leti opažam, da sem vse slabša gostiteljica, ker enostavno pozabim opaziti kakšen prazen kozarec, steklenico piva,... Pa so k sreči navajeni, da beseda ni konj. In se potrudimo kolikor gre, ostalo pa se družimo, debatiramo,... Ko gostje gredo mi seveda ostane še nekaj pomivalnih strojev za oprati, pa sesalec kriči iz kota naj ga že opazim. Če pa smo zunaj, pa mi vest pred sosedi ne da, da bi vse skupaj pustila in se drug dan spravila na delo. Čeprav, priznam, sem vedno srečna, ko je vse pospravljeno, še bolj pa drugi dan, ko vstanem v kolikor toliko urejeno stanje.

Skoraj vse od naštetega pa pri nenapovedanih obiskih odpade. Saj pade tudi kakšna hrana, še sploh, če je na sporedu kakšen rojstni dan. Ampak to je bolj v stilu slučaja, da je pač kaj ponuditi. Pijača je tudi že v hladilniku, kozarci na dosegu roke. In gostje se znajo zvrstiti preko celega dneva. Pa si kljuko poda ravno toliko ljudi kot v zgornjih primerih. Ampak utrujena sem kljub vsemu manj. Vprašanje zakaj, po mojem zato, ker se dogaja preko celega dne, bolj počasi in bolj na malo, ne pa naenkrat cel šus.

Ja, definitivno bomo dali v hišna pravila, da je dan odprtih vrat po željah obiskovalcev in naj si sami izberejo primerno uro. Če nas pa ne bo doma, pa - več sreče prihodnjič. :)

Strah pred neznanim

Poznate ta strah? Jaz ga, žal. Saj verjamem, da je včasih to tudi pozitivno, ampak sama imam bolj slabe izkušnje. In to že od malega, smo ravno danes s kolegi debatirali, kaj vse so nam kot otrokom vcepili - strahov še in še.

No, jutri se odpravljam na "rekonstrukcijo". Pa vsaj približno vem, kaj me čaka, ampak me je strah. Strah pred neznanim, pred novim okoljem, pred ljudmi, s katerimi se bom tam srečevala in nenazadnje strah pred neuspehom. In bolj kot razmišljam, vse bolj spoznavam, da sem ena grozna boječka.

Kot otrok sem se panično bala pajkov. Se spomnim, da sem ob eni priložnosti, ko sem histerično ihtela že precej časa in se nisem mogla potolažiti, dobila zaušnico, češ, kaj se vendar bojim. Ampak ko danes razmišljam, so me vedno svarili s slavnim "Pazi, pajek!" Podobno je bilo z nevihtami. Ampak spomnim se, da naju je s sestro mama strpala pod kuhinjsko mizo in smo ob bliskanju in grmenju vse tri čepele tam. Mostovi, viadukti... Ko smo se peljali preko kakšnega viadukta in sem dobila razlago, da tam dol mečejo žleht otroke, obenem pa sem imela v glavi alarm, da sem taisti dan vsaj nekajkrat že slišala, kako sem žleht... Ali pa kakšen brkati gospod. Jah, ni čudno, da sem se bala očetovega najboljšega prijatelja, če pa so me svarili (ja, tudi on), da me bo dal v žakelj in odnesel, ker pač "nisem bila pridna".

In tako se ti strahovi samo kopičijo. OK, mi odrastemo, če imamo malo sreče, znamo tudi malo pomisliti in dojeti, da je marsikateri strah neutemeljen. Sama se danes pajkov ne bojim več, jih pa pobijam, priznam. Kljub pregovoru o nesreči. Mi je pač nelagodno in se mi zdi lažje, da ga poknem. Tudi strah pred nevihtami je nekako prešel, pravzaprav se mi zdijo strele fascinantne (ne pa tudi razdejanja, ki jih povzročajo) in ob takih urah tolažim srednjo Banditko, da res ni nič hudega in da bo bolje. Viadukti so še vedno moja šibka točka, čeprav se korajžno vozim preko njih. Le neprijetnost nekje v žolču pa vseeno ostaja. In tudi tistega brkatega strica sem se čisto fajn navadila. Nek rešpekt do njega imam še sedaj, vem pa, da ni slab in je pravzaprav človek, na katerega se lahko zaneseš in računaš.

In razmišljam o tem, kako nam neke nepremišljene izjave ali misli lahko pokvarijo dobršen del dni, tednov in mesecev. Pa je vredno?

Zakaj Bandit-ka?

Hja, po eni strani dolga zgodba, po drugi pa čisto enostavna. Sama sem od nekdaj imela odpor do motorjev. Pa sem se kot najstnica ene parkrat peljala s kakšnim prijeteljem, ampak bolj zaradi firbca, nikoli pa nisem uživala. Se še dobro spomnim, da sem se na enem ovinku iz strahu pred padcem nagnila v kontra smer. Pa je takrat tisti fant ponorel, da me je peljal točno trikrat - prvič, zadnjič in nikoli več. Ker, da sem s tem sama najbolj ogrozila uspešno speljan ovinek. No, ampak je bil - uspešno speljan, mislim.

Moj brat po duši pa je bil nad motorji navdušen. In je varčeval za ta namen. Pa sta mu starša tak nakup branila in odsvetovala. In ju je upošteval, jasno pa je povedal, da ko bo imel šanso, se bo šel peljati s kakterim od kolegov. Pri tem je tudi ostalo. In nekega dne je sedel na motor nekega neznanca, ki se je pač tisti moment priključil družbi. In on se je seveda pustil zapeljati "en krog". Ma, kaj pustil, bilo mu je v užitek in veselje. Le da krog nikoli ni bil sklenjen, je pa nesreča sklenila njuni mladi življenji.

Verjetno mi ni treba preveč poudarjati, da je moja naklonjenost motorjem le še padla. Enostavno sem dolgo časa sovražila vse povezano z njimi, motoristi so bili v moji glavi predstavljeni kot nepredvidljivi divjaki. Dolgo časa sem žalovala in v sebi pestovala to izgubo, ta gnev.

Ampak naključje je hotelo, da sem se zaljubila v motorista. Že pred tem, pred to nesrečo. Ampak sva se takrat dogovorila, da v najini družini za motorje ne bo prostora. Prej me ni razumel, po tej nesreči pa je bil nekoliko razumlivejši. Potem pa je z leti njegova želja postala močnejša. Joj, kako sem norela, jokala, prosila, grozila,... Vse živo, samo, da si ne bi kupil motorja. Imela sva tudi že prvega otroka, pa drugi je bil na poti. Ampak sem vedela, da mu tega ne bom mogla ubraniti, na koncu koncev je bil mož s črtico, očka 1A, ni pohajkoval, popival, hodil na neskončno dolge rekreacije,... Nekaj mora vendrle tudi on imeti zase, ne? Vsaj tako mi je govoril razum, čeprav je srce divjalo.

In potem je res kupil motor. In se vozil. Takrat sem iz optimista prerasla v zmernega pesimista in nikoli nisem bila mirna, dokler ni bil doma. Spremljala sem cestne novice in podobno. Totalen frik. Potem pa je praznoval okroglo obletnico in za darilo si je zaželel le to, da bi me peljal en krog. Seveda se nisem dala, le kako mu pride kaj takega na misel. Nisem vedela, ali je padel na glavo, ali naj ga jaz enkrat ob priliki spotaknem, da bi padel in se tako skuliral. Ampak je bil vztrajen in je težil in težil. In potem sem - najverjetneje zaradi ljubezni do njega - popustila. Z groznim strahom v sebi, z negotovostjo. In doma že tretjim otrokom. Ampak sem se usedla in se pustila zapeljati.

Konca verjetno niti ne bi rabila razlagati - bilo mi je všeč. Še vedno polna dvomov in strahu, ampak počutila sem se neznansko dobro. In ko naj bi se tisti najin krog zaključil, sem ga naprosila, da pot vsaj malenkost podaljšava. Kakšen pogled mi je privoščil, škoda, ker nisem imela fotoaparata pri roki. No in tako se je začelo... Zdaj sama večkrat shecam, da kam greva. Uredim varstvo, tudi destinacijo zrihtam, če je treba, samo da se gre svobodno z vetrom v laseh. In uživam - prav zares. Letos sem celo imela namen iti delati izpit. Pa je iz nekih okoliščin vse skupaj padlo v vodo. Verjetno še k sreči, ker če uživam kot sopotnica, sem prepričana, da bi kot prava motoristka imela nemalo težav - in drugi, ki bi se skupaj z mano vozili na furo ravno tako.

Banditka pa ravno iz tega razloga. Ker je motor Bandit. :) In ker imam tri otroke, ki jim ljubkovalno tudi rečem, da so moji Banditi. Čeprav znajo biti včasih prav zaresni. Skratka - moja familja in moja malenkost smo vsi en pravi - Banditi. :)

Tisti dnevi

Danes je en tistih dni - vsi mi jih imamo, no, vsaj velika večina. To so dnevi, ki jih nosimo globoko v sebi, katerih datum se nam zareže v dušo ravno tako, kot pomembni datumi ala poroka, rojstvo otrok. Le da ti dnevi niso tako veseli, vsaj sami po sebi ne. Ker smo na njih izgubili nekoga izmed bližnjih. Ker je z njimi lahko odšel del našega srca, naše naivnosti in brezskrbnosti.

Ugotavljam pa, da čas verjetno res celi rane. Saj po 15ih letih bi se pa to že spodobilo, mar ne? Vsekakor je današnja misel, obisk groba, pogled na sliko lažji, kot pred leti. Včasih še zaskeli, mene predvsem zaradi izgubljenih trenutkov. Takrat pač nisem razmišljala o minljivosti in nič ni kazalo, da zna tako zgodaj in na hitro oditi. Sicer bi izrekla več besed naklonjenosti, ljubezni in zahvale, večkrat bi objela in si vzela čas tudi za resnejše pogovore, kljub starostni razliki. Tako pa sem to prinašala notri kar nekaj let. Čeprav nikoli nisem bila pomirjena, ker z druge stani ni bilo pravega feedbacka. Je pa vsaj deloma pomagalo, da sem dala ven iz sebe.

In tistega dne se spomnim, kot bi se zgodil včeraj. Groze v srcu in glavi nimam več, misli so se uredile in umirile. Seveda ne kar same od sebe. Nekaj je naredil čas, nekaj ljudje, ki so mi pri tem pomagali, nekaj moja družina, partner. Je pa hudo, ker vem, da dveh oseb, ki sta mi takrat najbolj pomagali danes tudi ni več med nami. In se mi zdi, da pri svojih letih na pokopališče s seboj nosim vse preveč sveč - pa so res le za najbližje. In vem, da bom čez nekaj dni spet naredila isto pot, da poklonim spomin na drago osebo, ki je odšla mnogo, mnogo prezgodaj. Kako zelo ga pogrešam zdaj, v teh dneh, mesecih, ko se borim sama s sabo. Ker pričakujem roko v pomoč, toplo besedo, preusmeritev misli. A vse ostaja nemo, le ena zvezdica več sije na nebu.

Vrgla sem se...

... In upam, da bom splavala. Ma ne, vem, da bom. Gobčna, kolikor sem, drugače itak ne more biti. Pa pravijo, da je vsak začetek težak, tako da mora biti nadaljevanje samo še lažje.

Sem pred časom že razmišljala o svojem blogu, ampak na trenutke se moja samozavest skrije nekam v globine in sem misel opustila. Kdo le bi bral moj blog? Potem pa so me pred kratkim družba punc dale idejo, da bi to bilo za spravit v promet. Evo, in sem. Samo, zdaj pa bolje, da bodo vsaj one brale, da ne bom sama sebi namen, haha. Ali pa tudi. Bom mogoče nekoč, ko bom ugotovila, da v resnici (spet) šele začenjam živeti, brala za nazaj in se čudila. Kot se npr. danes svojim najstniškim dnevnikom. K sreči so zakopani globoko pod kupi rajenepovemčesa, pa še to nisem čisto ziher, da jih bi bilo bolje eliminirati, predno trop podmladka odraste in mi ob prvi možni priliki kaj rukne pod nos. Vsega pač res ne rabijo vedeti, kajne?

No, evo, blog je rojen. Ta porod niti ni bil težak. Kot noben ta zaresni, v resnici. Še najtežje je bilo roditi otroka najboljše prijateljice. Pa je rojevala ona. Trpela sem pa jaz. :) Pri mojih je šlo sicer to vzajemno, ampak se je kliše, da potem takoj vse pozabiš izkazal za dokaj resničnega. Čeprav dandanašnji ne vem, če ne bi bilo bolje vsak dan roditi kakšno dete - oz. stalno eno in isto bitje - kot pa se ubadati kasneje s trmo. In če sem mislila, da si na konju, ko mine trma dvoletnika, me je sedemletnik postavil na realna tla. Po besedah prijateljic, katerih otroci so (že) najstniki pa me tahudo šele čaka. Ali pa talepo. Kakor si vzameš. Oz. kakršne volje se zbudiš. Pri meni je to sploh izrazito, bog mi je priča, da ne vem čemu tako. In danes je - lep dan. Bandit-ki na pot. Naj zaživi. :)