Vrgla sem se...

... In upam, da bom splavala. Ma ne, vem, da bom. Gobčna, kolikor sem, drugače itak ne more biti. Pa pravijo, da je vsak začetek težak, tako da mora biti nadaljevanje samo še lažje.

Sem pred časom že razmišljala o svojem blogu, ampak na trenutke se moja samozavest skrije nekam v globine in sem misel opustila. Kdo le bi bral moj blog? Potem pa so me pred kratkim družba punc dale idejo, da bi to bilo za spravit v promet. Evo, in sem. Samo, zdaj pa bolje, da bodo vsaj one brale, da ne bom sama sebi namen, haha. Ali pa tudi. Bom mogoče nekoč, ko bom ugotovila, da v resnici (spet) šele začenjam živeti, brala za nazaj in se čudila. Kot se npr. danes svojim najstniškim dnevnikom. K sreči so zakopani globoko pod kupi rajenepovemčesa, pa še to nisem čisto ziher, da jih bi bilo bolje eliminirati, predno trop podmladka odraste in mi ob prvi možni priliki kaj rukne pod nos. Vsega pač res ne rabijo vedeti, kajne?

No, evo, blog je rojen. Ta porod niti ni bil težak. Kot noben ta zaresni, v resnici. Še najtežje je bilo roditi otroka najboljše prijateljice. Pa je rojevala ona. Trpela sem pa jaz. :) Pri mojih je šlo sicer to vzajemno, ampak se je kliše, da potem takoj vse pozabiš izkazal za dokaj resničnega. Čeprav dandanašnji ne vem, če ne bi bilo bolje vsak dan roditi kakšno dete - oz. stalno eno in isto bitje - kot pa se ubadati kasneje s trmo. In če sem mislila, da si na konju, ko mine trma dvoletnika, me je sedemletnik postavil na realna tla. Po besedah prijateljic, katerih otroci so (že) najstniki pa me tahudo šele čaka. Ali pa talepo. Kakor si vzameš. Oz. kakršne volje se zbudiš. Pri meni je to sploh izrazito, bog mi je priča, da ne vem čemu tako. In danes je - lep dan. Bandit-ki na pot. Naj zaživi. :)