First Day Of My Life

Tale pa poboža dušo... ♥♥♥

 

Sensa

Pred meseci sem odkrila čudovito revijo - Sensa - in ta mi zdaj jemlje prenekatero uro časa, saj me pripravi do tega, da se popolnoma potopim vanjo. In priznam, nič me ne moti. :)

Današnja misel dneva: Ne spravi ženske v jok! "Bodi zelo previden, da ne spraviš ženske v jok, kajti Bog šteje njene solze. Žensko je ustvaril iz moškega rebra in ne iz stopal, da bi hodil po njej. Ne iz njegove glave, da bi ji vladal, ampak iz boka, da mu bo enaka."

Pomlad

Ja, končno smo pozdravili pomlad. In prišla je res v vsej svoji veličini. Narava se budi, drevo brsti, cvetlični vrt dehti. Ko zjutraj - po dnevni svetlobi - odhajam v službo, me redno pozdravlja prebujajoča se ognjena krogla, ki tako zelo razvedri dušo. Ha, čas je, da (spet) zadihamo s polnimi pljuči...

Začetek nečesa novega

Toliko je besed, namenjenim novim začetkom, ki pač pritičejo začetku novega leta. Toliko novih zamisli, želja, zaobljub. Pogovori o vsej tej folklori so včasih lahko res že na meji čarobnosti, včasih pa tudi že zoprni. Naprimer - letos bom res shujšala! - hehehe Se mi zdi, da, če izrečem naglas, da se potem ziher ne bo zgodilo.

Me je pa nadvse prijetno presenetil stari Bandit. Po vseh letih, ko je še iz rane mladosti vlekel razvado kajenja, je tokrat dejansko stvari vzel v roke, no, pravzaprav iz rok - in prenehal kaditi. Jap, ponosna sem nanj.

Jaz pa, oh, kako fajn mi je pod prste skočila tale fotka, še zbiram pogum za začetek ideje. Ko se pa odločim - pa bo, ne glede na to kateri mesec bo v trenutku odločitve pocahnan na koledarju. :)

Tek

Jupi, danes je bil res lep dan. :)

Čeprav je bil jutranji obet da bom po šihtu samo še padla v posteljo in spala do nedelje, se je dan na koncu zasukal v pravo smer.

Že popoldne sem se poigravala z mislijo, da bi bil pravi čas, da po letu dni spet obujem superge in začnem teči. Potem me je pa še prijateljica mal pokonci spravila, ko je rekla, da gre zvečer tečt. In sva se z Banditkom odpravila kar od doma tja v notranjost Barja.

Občutek, ko sva prišla domov, je bil sila pozitiven. Kaj ne bi bil, ko pa sem končno nekaj naredila zase (no ja, danes me je tudi trampolin trpel aktivnih 15 minut). Med potjo sva se pogovarjala, delala načrte, poslušala glasbo - njemu je bilo pomembno le, da nisva poslušala Waka Waka. :)

Sicer je rezultat tudi ta, da je Banditek pridelal dva klopa (čeprav ne vem, če ravno od tega barjanskega pohoda, ker je bil danes tudi v gozdu), jaz sem še v čakalnici za pregled, ampak kljub vsemu - dan je bil lep, prav zares. :)

Drobne radosti

Tisti, ki me pozna, ve, da s šopkom tulipanov pri meni doseže (skorajda) vse. :) In zdaj, ko končno spet prihaja njihova sezona, mi srce kar igra. Aranžma pri vhodnih vratih počasi dobiva pravi obraz, saj čebulnice pridno odganjajo nekam proti nebu. Sicer so tulipani čisto samozadostni, ampak v družbi hijacint in narcis tak aranžma dobi res tisto pravo podobo. Še pet takih imam na terasi in vsak dan opazujem lončke in ocenjujem, če se je že zgodilo kaj novega. Tudi na vrtu že pridno lezejo iz zemlje. In to so tiste drobne radosti, ki veliko odtehtajo (in zaradi katerih se potem vsako pomlad odločim, da bomo vrt vendrle obdržali, čeprav v jesenskem času vsakič znova zatrjujem, da je bilo "letos zadnjič").

Sem si pa v ponedeljek, na tako veleopevani praznik zaljubljencev (čeprav sama kot takega priznavam le Gregorjevo) privoščila kar dva ducata teh cvetočih lepotcev v rdeči barvi. Danes sem že morala dodati vodo, ker so vse popili. Tudi srednja Banditka ima precej opravka z njimi, očitno sem del te moje zaljubljenosti vanje prenesla tudi nanjo. Da le ne bi prehitro minil ta čas in bo tudi letošnja pomlad postregla še s kakšnim takim prekrasnim šopkom.

Življenje se vrača

Jap, zdaj pa končno lahko za ziher trdim, da se v moje pore nazaj vrača življenje. Ne le v prisotnost, tudi v prisebnost. In občutek je lep. :)

Počasi se tudi zaključuje skupinska psiho/analiza/terapija in moram priznati, da je bilo kar dovolj. Kolegica mi je rekla, da očitno sem res bolje, ker se mi nekako ne da več in sem sita. Sem pa odnesla ogromno materiala. Nekaj je že predelanega, ogromno ga je pa še treba. Pa ne samo to, vsekakor bo treba tudi kakšen del uporabit, ga posvojiti in tako vzeti za svojega. Se samo bojim, da bom prehitro zadovoljna in bom potem nehala brcati. Čeprav imam po drugi strani hud opomin in spomin, tako da si tega ne smem več privoščiti.

Sem pa v teh mesecih spoznala ogromno nekih novih ljudi. Nekateri se usedejo v srce bolj, drugi manj. Tretji bolj pikirajo na dušo in dušne zadeve, spet četrti so le mimobežni. Vsak zase pa neponovljiv in oseba, od katere sem se nekaj lahko naučila. To cenim.

Zdaj pa novim zmagam naproti. :)

Spolne zlorabe

Danes precej razmišljam o tem. Pa se mi zdi, da misli kar nekako preskakujejo. Mnenje je sicer v celoti enotno, da so te zadeve skrajno nizkotne in brutalne, po drugi strani pa zaskrbljenost zaradi samih akterjev, ki to počnejo.

Po eni strani gojim totalni prezir do njih, ker ne razumem - in verjetno tudi nikoli ne bom - zakaj se kdorkoli sploh lahko spravi na sočloveka, na otroka, ki JE nedolžen. Vsaj tako govori neka popolnoma preprosta kmečka logika, čeprav znajo svojim žrtvam vcepiti močan občutek (so)odgovornosti in jih s tem še dodatno ponižati in dokončno poteptati njihovo dostojanstvo.

Po drugi strani pa me čedalje bolj zanima - ZAKAJ. Zakaj to počno? So morda tudi sami bili nekoč zlorabljeni? Ampak zakaj ponavljajo enako napako, če pa so tudi sami nekoč trpeli? Je potemtakem to bolezen, motnja? Je to sploh lahko opravičilo?

In še tretji pogled (pa ni zadnji) - razkritje. Koliko žrtev sploh razkrije svoje napadalce in posiljevalce? Koliko njih zbere pogum? Koliko jih je vsaj v odrasli dobi pripravljenih odkrito spregovoriti? Iz svojih izkušenj lahko trdim da izredno malo. Žal.

Ampak to tudi razumem. Če si nek pedofil izbere otroka, navadno verjetno ne gre za takega, ki živi v urejeni in povezani družini. Bi rekla, da prej prežijo na otroke, za katere vedo, da se ne bodo imeli komu zaupati, če pa že, naj jim pa nihče ne bi verjel. Znajo biti tudi skrajno uspešni pri ustrahovanjih, da gre "za najino malo skrivnost", "s tem ni nič narobe", "si sam-a to iskal-a" in tako dalje. V žrtvi sprožijo sram in krivdo. Kako bo tak otrok potem nekomu zaupal? Komurkoli?

In kako kasneje, ko odraste? Ko ga situacije pripeljejo v brezup? Marsikdo žal konča svoje življenje. Zaradi občutka sramu in krivde. In zaradi bolečine, ki razjeda telo. Če je dovolj močan in ima po možnosti ob sebi še ljubečega partnerja, ki ga podpira, se lahko loti prenove svojega duha. Ampak ob tem se odpre nešteto vprašanj, dodatnih občutkov krivde, ponižanja in strahu.

Kako oznaniti nekoga, če pa je minilo že več let? Kako oznaniti nekoga, ki po možnosti v družbi uživa velik ugled? Kako oznaniti nekoga in tvegati, da bo s tem trpela tudi vsa družina, partner in morebitni otroci? Ampak - kako ne oznaniti, ob tem pa tvegati, da si ta oseba še naprej išče morebitne nove žrtve?

Le kako živeti s temi vprašanji, s temi tako zelo težko pridobljenimi odgovori?

Prijateljici

Včasih se vprašam, če ljudje sploh poznamo pomen besede prijatelj. Tisti pravi pomen. Ker se zdi, da včasih vse skupaj malo pomešano. Bog ve, da jaz vsekakor znam početi to. Težko rečem, da je nekdo moj prijatelj (čeprav v resnici je, le beseda ne gre nekako z jezika), pa rečem, da je kolega. Kot rečem kolega nekomu, ki je v resnici le znanec. Pravzaprav gre le za izgovorjavo. No, ampak vsaj dotična veva kako je s tem, to je pa itak najbolj važno, ne?

In imam pravzaprav kar nekaj kolegic, ki jih jemljem kot prijateljice. Nekatere vstopajo v moje življenje v reali, druge večinoma (ali pa vsaj pogosteje) v virtuali. So pa vse nekako posebne, ker jih imam rada in bi življenje brez njih ne bilo tako barvito.

Ampak imam tudi prijateljico. Tisto res pravo. Pravzaprav dve. Sta si pa med seboj sila različni.

Eno poznam nekaj let, pa jo imam kljub vsemu iz srca rada. Je polna življenja, zgovorna še bolj kot jaz (upam, da ni večina pomislila, da to sploh ni mogoče), ve kaj hoče v življenju in kljub udarcem usode se ne preda. Bije boj, z nasmehom na obrazu. Njeno dete je kot bi bilo moje dete. Imam ga rada, ker je preprosto - njen (no, tukaj moram pripomniti, da njenega partnerja pa vseeno ne ljubim, ker je preprosto njen, hehe, to bi bilo vseeno preveč). Bistvo je - ONA. Katera mi dela družbo vsak dan, vsaj po telefonu. Kateri lahko povem vse kar mi leži na duši in vem, da bom od nje dobila iskren odgovor. Ne igra, je pristna. Me nasmeje, razvedri, razbremeni, objame, razume,... Včasih je zgolj ob meni. Tudi ko od utrujenosti zaspim, mi tega ne zameri. Tudi ko podrem načrte, se ne kuja, ampak me naslednjič spet povabi. Mi pobarva lase, me pocrklja s kakšno dobroto, preseneti z nečem nepričakovanim. In najlepše je, ker vse to dopušča tudi ona meni. In ja, je oseba za katero se je vredno potruditi, tudi, če včasih zmanjka volje.

In potem druga. Poznam jo že vse svoje življenje, saj je moja sorodnica. Je mirna, zna biti zelo tiha, zadnji čas pa je vendrle zaužila tisto srečo, ki jo je iskala. Našla je tudi nek cilj in ga več kot uspešno naskakuje. Bije boj, čeprav je nasmeh včasih tudi malo grenak. In tudi v njej je bistvo - ONA sama. V njeni družbi nisem prav pogosto, je pa pogosto v mojih mislih. Ravno tako ji lahko povem vse kar mi leži na duši, čeprav vem, da bom včasih dobila tak odgovor za katerega ve (ne vem sicer kako, ampak preprosto ji uspe), da ga rabim slišati. Kljub vsemu ne igra in je popolnoma prvinska. Me nasmeje, razvedri, razbremeni, objame, razume,... Včasih je zgolj ob meni. Po drugi strani bi z njo lahko klepetala dolge ure, pa se ne bi naveličala. Ob njej ne morem trmariti, ker tega preprosto ne čutim, ona pač izvablja tisto najlepše kar je v človeku. Tudi zanjo se je vredno potruditi.

Ja, rada ju imam. Tako različni, pa vendar sta si bolj podobni, kot izgleda na prvi pogled. V končni fazi pa obe pravi prijateljici. Upam, da ju nikoli ne bom izgubila.

Depresija

Tale blog bom verjetno najtežje spisala, vsaj do sedaj. Oz. začela pisati. Ker ne vem kako se zadeve lotiti, na katerem koncu. Pa bom vseeno poskusila.

Trenutno se zdravim za depresijo. Začelo se je z močnimi glavoboli, psihično je šlo počasi dol. Pa so potem ugotovili, da me glava boli zaradi psihe in da ne trpi psiha zaradi glavobolov. OK, sem jim zaupala, tako in tako to pri meni ni bilo prvič. Ko je bilo res že hudo, sem le sprejela tudi medikamentozno terapijo. V sili hudič še muhe žre, pravijo. In sem jih, vse, da bi se stanje zboljšalo. Moje vodilo ob tem so bili v prvi vrsti dragi Bandit in mali Banditki. Ker se mi ne zdi fer do njih, da plačujejo ceno za stvari, ki jih niso zakrivili in s katerimi nimajo niti manjše povezave.

Se pa stanje, kljub pričakovanjem, ni izboljšalo. In so me napotili na bolnišnično zdravljenje. Moja prva reakcija je bila seveda po sistemu "Nisem neumna, nisem nora!" Ampak sem se na prigovarjanje pustila prepričati. Prve štiri dni sem vegetirala, životarila, komaj sem se zvlekla preko posameznega dneva, ponoči so bile pa hude more. Potem pa sem začela opazovati sopaciente. In na moje veliko presenečenje ugotovila, da so to povsem normalni ljudje. Tako kot jaz, ti, on in tista tam. Pač vsak s svojo zgodbo, s svojimi težavami. Smo pa imeli vsi nekaj skupnega - zafurano otroštvo.

Čas je mineval, dnevi so šli v tedne, v mesec in več. In prišel je čas slovesa. Bilo je hudo. Skupina se je zelo povezala, nekateri smo se med sabo navezali, stkali prijateljstva. Spomnim se, da se zadnji dan nismo in nismo mogli premakniti, kar prekladali smo se od enega kavnega avtomata do drugega. Ampak je bilo treba vzeti slovo. Sama sem šla domov težko - hja, kdo bi si mislil, a ne, če pa najprej nisem hotela niti slišati, da bi sploh šla tja. Me je pa nekoliko pomirila misel, da se bom v kratkem vrnila na sosednji oddelek, kjer je terapija nekoliko drugačna, naj bi mi pa bolj ležala - mojemu karakterju in mojim brazgotinam.

In zdaj sem tukaj. Skupina je fajn. Ni sicer tako v celoti povezana kot prejšnja, se pa imamo fajn, čeprav je vse skupaj močno utrudljivo. Tudi osnovna terapija je podobna, nekatere pa se nekoliko razlikujejo. Najboljše od vsega pa je, da počasi pridobivam nazaj voljo do življenja in se odhodov domov veselim. Končno. Da se mojim Banditom odkupim za vso pozornost in potrpljenje. In tudi ostalim, ki so/ste mi ob vsem tem pomagali. Hvala vsem!

Srednja Banditka

Ja, moja čebela danes praznuje. Še zelo živo se spomnim tistega dne, ki se je začel sredi noči z zobobolom in medtem, ko sem tuhtala, kaj mi je storiti, so me presenetili redni popadki. Dragi Bandit seveda ni verjel, da gre zares. Medtem, ko sem opravila vso potrebno toaleto, je bivikiral na balkonu ob veliki skodeli kave in zavojčku čikov. Še vedno malenkost nejevoljen - ker kaj pa jaz vem - je zbudil večjega Banditka in ga kar v pižami posedel v avto. V vsej zaspanosti in naglici smo doma pozabili njegove čevlje. Dragi me je odložil pred porodnišnico in peljal Banditka v varstvo, tam pa menda rekel, da gre "itak za lažni preplah" in da ga pride kmalu iskati. Tako za čevlje ne bo frke, ker bo dete prej ali slej spet v svoji postelji.

Potem pa se je vrnil k meni v porodnišnico, prepričan, da me bo zopet samo pobral in bo šel lahko v miru odspati še preostali del noči. Ja, tistega njegovega pogleda, ko me je zagledal v halji in mu je babica rekla, da gremo rodit, ne bom nikoli pozabila. Ergo, žena očitno le ve, kdaj je treba it rodit. :) Ravno takrat enkrat, v tistih trenutkih, sem tudi sama dojela, da le gre zares.

Potem je bila še ena zanimiva štorija, ko je strežnica poklicala mojega moža in potem še mene in naju - skupaj z enim neznancem - poslala v porodno sobo. Sem se bunila, da ta ni moj, pa me sprva sploh ni resno jemala. Ko je pa še tisti revež ves prestrašen izdavil, da tudi jaz nisem prava, se je pa le dalo zmeniti, da sva šla vsak s svojim pravim parom.

Sam porod je bil lep. Tudi babico sem imela krasno in sem, to se lahko pohvalim, kar pridno sodelovala. Ko sem dete dobila k sebi, sem bila najsrečnejša. Bila je tako zelo lepa, tako zelo moja. Tako zelo zaželjena, pričakovana in ljubljena. Malo je prehitela potek dogodkov, saj je bila nedonošena, ampak od samega začetka je bila moj mali klopek, takšna je še danes.

Kljub začetnim težavam in negodovanjem razvojne pediatrinje o nekih strašnih diagnozah, ter o tem, da ne napreduje dovolj dobro, je danes prava velika gospodična, saj je zrasla v nadpovprečno štiriletnico. In še vedno je tako zelo moja, še vedno ima rada, da ji zapojem pesem Andraža Hribarja Moja, moja, še vedno se rada crklja, še vedno je kljub vsemu tako zelo malo, občutljivo dete. Moje dete.

P.S.: Dilemo s pozabljenimi čevlji za večjega Banditka so rešili tako, da so mu nataknili sandale njihove takrat šestletnice. In moj junak se sploh ni nič pritoževal, čeprav je sredi mesta v njih sprehajal psička. :)

Zakaj Bandit-ka?

Hja, po eni strani dolga zgodba, po drugi pa čisto enostavna. Sama sem od nekdaj imela odpor do motorjev. Pa sem se kot najstnica ene parkrat peljala s kakšnim prijeteljem, ampak bolj zaradi firbca, nikoli pa nisem uživala. Se še dobro spomnim, da sem se na enem ovinku iz strahu pred padcem nagnila v kontra smer. Pa je takrat tisti fant ponorel, da me je peljal točno trikrat - prvič, zadnjič in nikoli več. Ker, da sem s tem sama najbolj ogrozila uspešno speljan ovinek. No, ampak je bil - uspešno speljan, mislim.

Moj brat po duši pa je bil nad motorji navdušen. In je varčeval za ta namen. Pa sta mu starša tak nakup branila in odsvetovala. In ju je upošteval, jasno pa je povedal, da ko bo imel šanso, se bo šel peljati s kakterim od kolegov. Pri tem je tudi ostalo. In nekega dne je sedel na motor nekega neznanca, ki se je pač tisti moment priključil družbi. In on se je seveda pustil zapeljati "en krog". Ma, kaj pustil, bilo mu je v užitek in veselje. Le da krog nikoli ni bil sklenjen, je pa nesreča sklenila njuni mladi življenji.

Verjetno mi ni treba preveč poudarjati, da je moja naklonjenost motorjem le še padla. Enostavno sem dolgo časa sovražila vse povezano z njimi, motoristi so bili v moji glavi predstavljeni kot nepredvidljivi divjaki. Dolgo časa sem žalovala in v sebi pestovala to izgubo, ta gnev.

Ampak naključje je hotelo, da sem se zaljubila v motorista. Že pred tem, pred to nesrečo. Ampak sva se takrat dogovorila, da v najini družini za motorje ne bo prostora. Prej me ni razumel, po tej nesreči pa je bil nekoliko razumlivejši. Potem pa je z leti njegova želja postala močnejša. Joj, kako sem norela, jokala, prosila, grozila,... Vse živo, samo, da si ne bi kupil motorja. Imela sva tudi že prvega otroka, pa drugi je bil na poti. Ampak sem vedela, da mu tega ne bom mogla ubraniti, na koncu koncev je bil mož s črtico, očka 1A, ni pohajkoval, popival, hodil na neskončno dolge rekreacije,... Nekaj mora vendrle tudi on imeti zase, ne? Vsaj tako mi je govoril razum, čeprav je srce divjalo.

In potem je res kupil motor. In se vozil. Takrat sem iz optimista prerasla v zmernega pesimista in nikoli nisem bila mirna, dokler ni bil doma. Spremljala sem cestne novice in podobno. Totalen frik. Potem pa je praznoval okroglo obletnico in za darilo si je zaželel le to, da bi me peljal en krog. Seveda se nisem dala, le kako mu pride kaj takega na misel. Nisem vedela, ali je padel na glavo, ali naj ga jaz enkrat ob priliki spotaknem, da bi padel in se tako skuliral. Ampak je bil vztrajen in je težil in težil. In potem sem - najverjetneje zaradi ljubezni do njega - popustila. Z groznim strahom v sebi, z negotovostjo. In doma že tretjim otrokom. Ampak sem se usedla in se pustila zapeljati.

Konca verjetno niti ne bi rabila razlagati - bilo mi je všeč. Še vedno polna dvomov in strahu, ampak počutila sem se neznansko dobro. In ko naj bi se tisti najin krog zaključil, sem ga naprosila, da pot vsaj malenkost podaljšava. Kakšen pogled mi je privoščil, škoda, ker nisem imela fotoaparata pri roki. No in tako se je začelo... Zdaj sama večkrat shecam, da kam greva. Uredim varstvo, tudi destinacijo zrihtam, če je treba, samo da se gre svobodno z vetrom v laseh. In uživam - prav zares. Letos sem celo imela namen iti delati izpit. Pa je iz nekih okoliščin vse skupaj padlo v vodo. Verjetno še k sreči, ker če uživam kot sopotnica, sem prepričana, da bi kot prava motoristka imela nemalo težav - in drugi, ki bi se skupaj z mano vozili na furo ravno tako.

Banditka pa ravno iz tega razloga. Ker je motor Bandit. :) In ker imam tri otroke, ki jim ljubkovalno tudi rečem, da so moji Banditi. Čeprav znajo biti včasih prav zaresni. Skratka - moja familja in moja malenkost smo vsi en pravi - Banditi. :)

Tisti dnevi

Danes je en tistih dni - vsi mi jih imamo, no, vsaj velika večina. To so dnevi, ki jih nosimo globoko v sebi, katerih datum se nam zareže v dušo ravno tako, kot pomembni datumi ala poroka, rojstvo otrok. Le da ti dnevi niso tako veseli, vsaj sami po sebi ne. Ker smo na njih izgubili nekoga izmed bližnjih. Ker je z njimi lahko odšel del našega srca, naše naivnosti in brezskrbnosti.

Ugotavljam pa, da čas verjetno res celi rane. Saj po 15ih letih bi se pa to že spodobilo, mar ne? Vsekakor je današnja misel, obisk groba, pogled na sliko lažji, kot pred leti. Včasih še zaskeli, mene predvsem zaradi izgubljenih trenutkov. Takrat pač nisem razmišljala o minljivosti in nič ni kazalo, da zna tako zgodaj in na hitro oditi. Sicer bi izrekla več besed naklonjenosti, ljubezni in zahvale, večkrat bi objela in si vzela čas tudi za resnejše pogovore, kljub starostni razliki. Tako pa sem to prinašala notri kar nekaj let. Čeprav nikoli nisem bila pomirjena, ker z druge stani ni bilo pravega feedbacka. Je pa vsaj deloma pomagalo, da sem dala ven iz sebe.

In tistega dne se spomnim, kot bi se zgodil včeraj. Groze v srcu in glavi nimam več, misli so se uredile in umirile. Seveda ne kar same od sebe. Nekaj je naredil čas, nekaj ljudje, ki so mi pri tem pomagali, nekaj moja družina, partner. Je pa hudo, ker vem, da dveh oseb, ki sta mi takrat najbolj pomagali danes tudi ni več med nami. In se mi zdi, da pri svojih letih na pokopališče s seboj nosim vse preveč sveč - pa so res le za najbližje. In vem, da bom čez nekaj dni spet naredila isto pot, da poklonim spomin na drago osebo, ki je odšla mnogo, mnogo prezgodaj. Kako zelo ga pogrešam zdaj, v teh dneh, mesecih, ko se borim sama s sabo. Ker pričakujem roko v pomoč, toplo besedo, preusmeritev misli. A vse ostaja nemo, le ena zvezdica več sije na nebu.