Čas beži

Neeee, ne počivam (no ja, priznam, danes že ;) sem pa na polno zaposlena...

Meseci bežijo hitro, prehitro. Šolsko leto se bliža koncu, tudi študijsko, na kar sem še posebej ponosna.

Otroci rastejo, z njimi tudi razbita kolena in že tudi prve srčne težave. Ravno danes sem razmišljala o stavku, ki sem ga kot otrok ujela "da se staraš veš šele ob pogledu na svoje otroke" - kako resnično. Še vedno se mi namreč zdi, da sem se zataknila tam nekje pri max. 26ih, ampak banditki, ti mali izdajalčki, me pridno opominjajo. ;)

Vrt brsti od takšnih in drugačnih rastlin. Takšne so mi bolj všeč, čakam, da bodo zrasle in bodo užitne, drugačne pa me jezijo, ker tudi za pletje ni časa kot bi ga želela. ;)

Razmišljam o tem, kaj bom čez mesec, dva. Eno obdobje se zaključuje, kako si splanirati in zapolniti novega, ki prihaja? 

Ho-ho-ho

Ja, vem, štrajkam. Ampak, roko na srce, res nimam občutka, da bi kdo kaj ekstra pogrešal zapise izpod mojih prstov. Čeprav me sem in tja kdo povpraša, zakaj sem zaspala. Pa saj ne spim, samo na polno se mi dogaja. Včasih res komaj lovim svoj konec. Toliko v opravičilo.

Za današnje javljanje pa je krivo razmišljanje zadnjih dni. Seveda, prazniki so pred vrati. In s tem dileme.

Sama Božiča kot se ga praznuje danes ne poznam. No, ne poznam niti tistega pravega tradicionalnega Božiča. V naši primarni družini smo ga sicer praznovali, vsaj navzven je bilo tako kot "bi moralo biti". Čeprav se v resnici duhovnosti nihče ni posvečal. Je pa bilo za videti neko družinsko večerjo, ki je bila kot kakšno bogatejše nedeljsko kosilo, pa verjetno je vseeno padel kakšen stisk več. Daril se dobro ne spominjam, ampak neka, simbolična so bila.

Ko sem rodila prvega otroka, je bilo nekako spontano - Miklavž, pa darilo ob prehodu v novo leto. Potem pa je prišel drugi otrok, tretji. In njihov razvoj, rast, razumevanje, druženje s sovrstniki. In so tako domov prinesli idejo, da je treba pisati Božičku. Priznam, letos sem klecnila in se tudi sama podala v to popotovanje pričakovanj. Se pa vseeno sprašujem...

December se mi zdi že tako in tako podivjan. Začne se z Miklavžem, otroci doma dobijo praviloma komplet kape, šala in rokavic, morda tople nogavice, pižamo. Ampak težava nastane, ker je tudi pri možu v službi Miklavž. Ker Miklavž nekaj pusti tudi pri babici. Pa še pri dedku. Pa še pri prababici. Pa še pri teti. Pa še... Ja, skorajda se ne neha. Otroci pa so zmedeni.

In potem Božiček. Naša občina se vsako leto potrudi in za vse otroke organizira predstavo, vrhunec je pa prihod Božička, seveda z darili. In ta darila so dejansko kvalitetna, otroci jih lepo sprejemejo. Pa potem jih v vrtcu obišče še 1x. Pa nekaj prinese še pri babici. Pa pri dedku. In pri prababici. Pa pri teti. Pa... Ja, letos torej tudi doma. Priznam, pod tem pritiskom sem deloma klecnila, ker se mi vseeno zdi bolje, da dobijo željene igrače ob začetku počitnic in ne na koncu. Kaj pametnejšega se pa že ne spomnim.

Mi je prijateljica nekoč rekla, da kvarim božično vzdušje. Morda res. Čeprav sama menim, da je to vzdušje zašlo s prvotne poti. In res ne vem, bi otrokom res vzela čaroben občutek pričakovanja, če bi vedeli, da sva darila izbrala skupaj z možem? Ne vem, morda bi bilo le manj vprašanj in pripomb v smislu, če sta Miklavž in Božiček pozabila, da sta darilo ŽE prinesla. Ker vsi poskusi v smer, da bi dotični, ki obdarujejo premislili o tem, da je tega enostavno preveč in je nepotrebno, vsako leto znova naletijo na gluha ušesa in debato o tem, kako midva kot starša nimava pojma... Eh.

Nemi krik

Te dni so mediji v vseh mogočih oblikah polni nove družinske tragedije. Sama sem zanjo izvedela v službi od sodelavcev, ki so imeli temo v zobeh, sicer polni zgražanja, ampak vseeno kot neko povsem običajno debato. Sprva niti nisem verjela, da govorijo o resničnem dogodku, zdelo se je preveč neverjetno. Sem pa o tem precej razmišljala.

Na žalost in navkljub neki prvinski naivnosti ki občasno še zatli v meni, vem, da se dogajajo hude stvari. Da jih povzročajo tisti, ki bi nam morali stati ob strani, nas imeti radi takšne kot smo in nas sprejemati. Pa mnogokrat, žal, ni tako. V preteklosti sem bila do ljudi, ki so soljudjem dokazovali svoj prav z nasiljem, izjemno kritična. Danes razmišljam malo drugače. Kritična sem še vedno, ker nasilja v nobeni obliki ne toleriram. Se pa danes tudi vprašam, kaj nekoga pripelje tako daleč.

Če je to starš in dela hudo svojemu otroku, je sploh nepojmljivo. Pa vendar, tak je moj občutek in izkušnje iz pogovorov, se pogosto pride do zaključka, da je bil tudi on v otroštvu zlorabljen. Včasih se mi je zdelo to nepomembno, češ, da je zdaj in tukaj ta oseba odrasla in da kot taka seveda ve kaj je prav in kaj narobe. Pa vendar ne gra tako vse po defoltu. Če bi šlo, na svetu ne bi bilo več gorja. Velikokrat vemo, kako bi bilo prav, pa vendar odreagiramo narobe. Lahko se tega celo zavedamo, pa vseeno uberemo to pot, lahko v efektu. In četudi poiščeš pomoč, ker želiš drugače, bolje, je presneto težko spremeniti vzorce, ki so nam vcepljeni.

Kaj je očeta prešinilo, da je zalučal svojo hčerko skozi okno, ne vem. Si pa želim, da nikdar več ne bi rabili vedeti za takšne in podobne dogodke. Želim si, da bi se notranje psihične stiske reševale tam, kjer so nastale - v naši notranjosti. In da bi otroci kljub vsemu še zmogli obdržati v sebi občutke brezskrbnosti.

Dileme

Spet se ukvarjam z (nedokončanim) študijem, jasno, ko se pa bliža rok za prijavo. In spet občutek nuje, da je nekaj vendrle potrebno narediti, čeprav časovno sovpadanje ni ravno idealno, ker je precej nujnega dela na drugih področjih. Pa venadrle, če gledam, da potem ko začnem, še (najmanj) štiri leta nimam nič za pokazati, sem začela deset let prepozno - tako ali drugače.

Večja dilema je pa kaj. Poslušati srce in iti v študij nečesa, kar si od nekdaj želim? Ali iti zastavljeno naprej, plus temu je, da je v teh razmerah tudi bolj praktično - kar pa na koncu koncev ne zagotavlja takojšnjega kruha za vnaprej. Predmetnik mi tudi ne pomaga dosti, ker me obe smeri po svoje pritegneta. Da pa bi bilo odločilnih 500€, kolikor je razlika v programu na letnik, se mi pa ne zdi merodajno. Se mi zdi, da sem sicer dosti odločna, pri takih, res pomembnih zadevah pa kar nekako zatajim in mencam in mencam in ne vem kam se obrniti. Da le ne bo 8. marec prehitro naokoli...

Dan pri-od/hodov

Danes je sicer nek splošni dan prihoda, vendar je bil moj dan (vsaj uradni del) sestavljen iz odhodov in poslavljanj. In razmišljam o tem, kako se dogodki obračajo. Včasih mislim, da sploh nimamo moči spremeniti, da je življenje tisto, ki na koncu odloči. Potem pa vidim v kakšni osebi res trdno voljo in odločenost in zdi se, da ga življenje pri določenih odločitvah ne more ustaviti.

Po eni strani občutim izgubo, po drugi menim, da bodo odnosi lahko še bolj sproščeni in pristni. Ja, ljudje pač prihajajo in odhajajo. Nekateri ostanejo, drugi se nam vtisnejo močno v spomin, na tretje pa se, četudi se ne poznamo zares dobro, lahko v resnici tudi navežemo.

Če je danes že tak večer, ko nekdo prihaja, si zaželim, da tudi sama ta prijateljstva - kljub poslavljanjem - zadržim.

Lepe praznike vsem skupaj - v krogu in mislih ljudi, ki so vam blizu in jih imate radi.

Minljivost

Prevračam, obračam in gnetem misli, ki se mi podijo po glavi, pa še vedno nikakor ne pridem do enega enostavnega zaključka o minljivosti, ki čaka vse nas. Le da si nekateri ta trenutek izberejo sami, drugi se ga odločijo mirno počakati, tretji pa si ga ne želijo, čeprav se jim ta trenutek približuje.

Te dni smo pokopali neko osebo. Ki je bila mnogim zelo draga. Ki je odšla mnogo, mnogo prezgodaj. Ki je bila v prvi vrsti človek, z nabrušenim jezikom in svojim mnenjem in je za svojo besedo stala, kar se danes pogosto zdi prava redkost. Osebo, ki je bila partner in starš.

In tako zelo sem jezna, razočarana. Da je dete moralo pokopati svojega mladega starša. Da je partner moral pokopati najdražjo osebo. Da bolezen resnično ne izbira, niti ne da časa. Ker se ne vpraša, samo jemlje.

In že tako zaznamovana s svojo boleznijo bo morala mala deklica sprejeti, da ljubega očka ni več. Moja draga kolegica iz nekih preteklih dni, ampak v spominu še vedno zelo dobra, prijetna in draga oseba, bo morala zdaj sama naprej po tej poti... Razmišljam o njeni vlogi v tem svetu. O vlogi, ki ji jo je naložilo življenje. In jo občudujem, da zmore. Minljivost doživlja dan za dnem, in hodi z njo z roko v roki. Zmore.

In potem razmišljam o vseh dobrih nasvetih, naj ji/jima bo prizanešeno. Kaj le? Izgubili so vse, le volje do življenja ne. To je tisto kar je za občudovati, prizanesljiv do te družinice tako ali tako ni bil nihče, pa naj se imenuje kakorkoli že želi. In vesela sem, da jo poznam. Od nje se lahko marsikaj naučim.

Spolne zlorabe

Danes precej razmišljam o tem. Pa se mi zdi, da misli kar nekako preskakujejo. Mnenje je sicer v celoti enotno, da so te zadeve skrajno nizkotne in brutalne, po drugi strani pa zaskrbljenost zaradi samih akterjev, ki to počnejo.

Po eni strani gojim totalni prezir do njih, ker ne razumem - in verjetno tudi nikoli ne bom - zakaj se kdorkoli sploh lahko spravi na sočloveka, na otroka, ki JE nedolžen. Vsaj tako govori neka popolnoma preprosta kmečka logika, čeprav znajo svojim žrtvam vcepiti močan občutek (so)odgovornosti in jih s tem še dodatno ponižati in dokončno poteptati njihovo dostojanstvo.

Po drugi strani pa me čedalje bolj zanima - ZAKAJ. Zakaj to počno? So morda tudi sami bili nekoč zlorabljeni? Ampak zakaj ponavljajo enako napako, če pa so tudi sami nekoč trpeli? Je potemtakem to bolezen, motnja? Je to sploh lahko opravičilo?

In še tretji pogled (pa ni zadnji) - razkritje. Koliko žrtev sploh razkrije svoje napadalce in posiljevalce? Koliko njih zbere pogum? Koliko jih je vsaj v odrasli dobi pripravljenih odkrito spregovoriti? Iz svojih izkušenj lahko trdim da izredno malo. Žal.

Ampak to tudi razumem. Če si nek pedofil izbere otroka, navadno verjetno ne gre za takega, ki živi v urejeni in povezani družini. Bi rekla, da prej prežijo na otroke, za katere vedo, da se ne bodo imeli komu zaupati, če pa že, naj jim pa nihče ne bi verjel. Znajo biti tudi skrajno uspešni pri ustrahovanjih, da gre "za najino malo skrivnost", "s tem ni nič narobe", "si sam-a to iskal-a" in tako dalje. V žrtvi sprožijo sram in krivdo. Kako bo tak otrok potem nekomu zaupal? Komurkoli?

In kako kasneje, ko odraste? Ko ga situacije pripeljejo v brezup? Marsikdo žal konča svoje življenje. Zaradi občutka sramu in krivde. In zaradi bolečine, ki razjeda telo. Če je dovolj močan in ima po možnosti ob sebi še ljubečega partnerja, ki ga podpira, se lahko loti prenove svojega duha. Ampak ob tem se odpre nešteto vprašanj, dodatnih občutkov krivde, ponižanja in strahu.

Kako oznaniti nekoga, če pa je minilo že več let? Kako oznaniti nekoga, ki po možnosti v družbi uživa velik ugled? Kako oznaniti nekoga in tvegati, da bo s tem trpela tudi vsa družina, partner in morebitni otroci? Ampak - kako ne oznaniti, ob tem pa tvegati, da si ta oseba še naprej išče morebitne nove žrtve?

Le kako živeti s temi vprašanji, s temi tako zelo težko pridobljenimi odgovori?

Depresija

Tale blog bom verjetno najtežje spisala, vsaj do sedaj. Oz. začela pisati. Ker ne vem kako se zadeve lotiti, na katerem koncu. Pa bom vseeno poskusila.

Trenutno se zdravim za depresijo. Začelo se je z močnimi glavoboli, psihično je šlo počasi dol. Pa so potem ugotovili, da me glava boli zaradi psihe in da ne trpi psiha zaradi glavobolov. OK, sem jim zaupala, tako in tako to pri meni ni bilo prvič. Ko je bilo res že hudo, sem le sprejela tudi medikamentozno terapijo. V sili hudič še muhe žre, pravijo. In sem jih, vse, da bi se stanje zboljšalo. Moje vodilo ob tem so bili v prvi vrsti dragi Bandit in mali Banditki. Ker se mi ne zdi fer do njih, da plačujejo ceno za stvari, ki jih niso zakrivili in s katerimi nimajo niti manjše povezave.

Se pa stanje, kljub pričakovanjem, ni izboljšalo. In so me napotili na bolnišnično zdravljenje. Moja prva reakcija je bila seveda po sistemu "Nisem neumna, nisem nora!" Ampak sem se na prigovarjanje pustila prepričati. Prve štiri dni sem vegetirala, životarila, komaj sem se zvlekla preko posameznega dneva, ponoči so bile pa hude more. Potem pa sem začela opazovati sopaciente. In na moje veliko presenečenje ugotovila, da so to povsem normalni ljudje. Tako kot jaz, ti, on in tista tam. Pač vsak s svojo zgodbo, s svojimi težavami. Smo pa imeli vsi nekaj skupnega - zafurano otroštvo.

Čas je mineval, dnevi so šli v tedne, v mesec in več. In prišel je čas slovesa. Bilo je hudo. Skupina se je zelo povezala, nekateri smo se med sabo navezali, stkali prijateljstva. Spomnim se, da se zadnji dan nismo in nismo mogli premakniti, kar prekladali smo se od enega kavnega avtomata do drugega. Ampak je bilo treba vzeti slovo. Sama sem šla domov težko - hja, kdo bi si mislil, a ne, če pa najprej nisem hotela niti slišati, da bi sploh šla tja. Me je pa nekoliko pomirila misel, da se bom v kratkem vrnila na sosednji oddelek, kjer je terapija nekoliko drugačna, naj bi mi pa bolj ležala - mojemu karakterju in mojim brazgotinam.

In zdaj sem tukaj. Skupina je fajn. Ni sicer tako v celoti povezana kot prejšnja, se pa imamo fajn, čeprav je vse skupaj močno utrudljivo. Tudi osnovna terapija je podobna, nekatere pa se nekoliko razlikujejo. Najboljše od vsega pa je, da počasi pridobivam nazaj voljo do življenja in se odhodov domov veselim. Končno. Da se mojim Banditom odkupim za vso pozornost in potrpljenje. In tudi ostalim, ki so/ste mi ob vsem tem pomagali. Hvala vsem!

Kdaj je ženska na frišno zaljubljena?

Baje takrat, ko si ureja obrvi in po možnosti (drastično) spremeni frizuro. To definicijo mi je pred kratkim servirala kolegica. Seveda zdraven spada še marsikaj, naprimer manikura, pedikura, make-up in podobno. Aja, pa večina njih začne s shujševalno kuro.

Pa sem razmišljala, da sem bila sama kar nekajkrat zaljubljena. Vedno seveda nesmrtno - za vedno. :) Potem pa se mi je dejansko zgodilo, da sem gospoda Pravega spoznala v trenutku, ko sem to najmanj pričakovala in sploh nisem iskala primernega žrebca. To mi je že babica povedala, da bo tako, hm, starejša gospa je že vedela. In se spomnim, da sem takrat letala nekje dva metra nad tlemi. Sanjarila sredi belega dneva, z odprtimi očmi. Če bi mi takrat ponudil žabo v poljub, bi nemara to tudi sprejela (sploh ta trenutek je to resnično živ spomin, glede na to, da se pod balkonom prav nesramno grdo oglaša ena izmed Reg). Ne spomnim se pa več dobro, kako je bilo takrat z mojo pričesko. Za obrvi pa zanesljivo vem, da si jih nisem pulila, v to sem se podala le za poroko, pa me je frizerka tako fizično uničila, da sem to kariero kar se da hitro zaključila.

In zdaj, že kar nekaj let poročena in še več let v tej zvezi, me prime. Ja, po temu pogovoru s kolegico, priznam. Čeprav sem o spremembi frizure razmišljala že prej, po osmih letih dolgih las sem si želela nazaj na mini obliko. In sem se prepustila. Frizer me sicer ni hotel skrajšati na željeno, češ, da imam premajhno glavo (si pa zasluži pohvalo, ker mi je naklonil kompliment namesto resnice, da je pač trup prevelik), mi je pa vseeno sproduciral všečno frizuro. Na prvi pogled na pol drastična sprememba. In potem, ojoj, le tri dni kasneje, sem podlegla oblikovanju obrvi. In rezultat mi je, kljub dejstvu, da se mi nikoli ni zdelo, da bi moje obrvi v resnici potrebovale kakšno bistveno spremembo, nadvse všeč. Pogled je, to moram priznati, nekoliko bolj odprt.

Še terapevt je opazil spremembo in jo pospremil z opombo, da sem nova, pa malo v črnem in malo v rdečem, glede na garderobo tistega dne. Tako da prihajam do zaključka, da take spremembe očitno vendrle nekako izžarevajo neko novo energijo. Ali pa sem nemara zaljubljena? Hm...

Kaj bolj boli?

Že zadnjič z eno mešano, pa danes z žensko družbo smo imeli na sporedu nekako podobna pogovora - varanje in "varanje".

Prvo v smislu konkretneg primera kar nas večina razume pod varanje, torej telesni kontakt. Lahko gre baje za golo telovadbo, oz. seks brez obveznosti in čustev, lahko pa za seks kjer so čustva vpletena. Seveda pa ima vsaj eden izmed dotičnih varajočih doma stalnega partnerja.

V drugem primeru pa gre za čustveno varanje, ko se oseba na nekoga naveže, si želi njegove družbe, morda tudi kakšnega objema, čeprav želje po seksu nima. Ali pa si želi njegove družbe in ima tudi željo po seksu, vendar tega ne udejanji iz različnih razlogov.

Kaj bolj boli?

Razmišljam o tem, pa ne morem natančno odgovoriti. Mene bi razočaralo in strlo oboje, oziroma vse štiri variante. Bi me pa, kljub vsemu in kljub temu, da sem dolga leta razmišljala drugače, verjetno najbolj sesulo dejstvo, da si partner želi bližine neke druge osebe, njegovih pogovorov in morda tudi objemov (ja, ali pa celo seksa), če bi o tem sanjaril. Prizadelo bi me tudi, če bi me varal dolgotrajno, z eno in isto osebo, takorekoč živel dvojno življenje. Saj ne, da bi seks za eno noč šel mimo nekako napolopaženo, je še kako kompleksna zadeva, ampak čustva so tista, ki naju vežejo in če bi dopustila, da vmes pride še tretja oseba... Je s tem, po vsej verjetnosti, veze nekako konec, mar ne?

Ne vem, samo razmišljam. Je pa bilo še eno podvprašanje - bi žensko bolelo bolj, da jo je prevaral z neko "boljšo" partijo, ali da jo je prevaral z moškim? Pomojem prvo, čeprav vem, da ne gre posploševati. Ali bi moški ego trpel bolj, če bi si partnerica omislila novega (kakršnegakoli že) ljubimca, ali če bi si poiskala žensko partnerico? Hm, tukaj pa skoraj z gotovostjo trdim, vsaj kar poznam mnenj močnejšega spola okoli mene, da bi jih bolj bolelo prvo, druga varianta bi se jim nemara zdela celo seksi.

Smo res ženske z Venere in moški z Marsa?

Nenačrtovana praznovanja

Takšna so mi čedalje ljubša. Ker vse pogosteje opažam, da daleč najbolje izpadejo. Če nekaj planiramo in vabimo v goste, zna biti že kakšen dan pred tem rahlo živčen, ko načrtujemo kam bomo vse posedli (da ne omenjam še možnosti slabega vremena, ki nam načrte seveda na hitro podre), kaj bomo postregli in tako dalje. Sledi razmislek o tem kaj bomo postavili na mizo in letni časi nam včasih dopuščajo obilo domišljije, včasih pač manj. In potem nabava, ki mi že tako ne diši najbolje. In čeprav si vedno znova obljubim, da naslednjič pa ne bom kupila toliko kruha, mi ga vsako rundo ostane nekaj kil.

Ko pride do dneva D je pa norišnica. Malih Banditov seveda ne moreš dati na "off", po drugi strani pa se poskusi, da bi jih vključil v sodelovanje znajo hitro končati s kakšnim jokom ali ihto. Potem tik pred zdajci v glavo skoči alarm, da smo pozabili iti po mize in klopi in mož seveda med sopihanjem pizdaka, da bo naslednjič to pripravil že par dni prej. Predno zloži vse zice iz avta, ga jaz seveda pričakujem, da je zadeva že urejena in bo lahko opravil kaj drugega. Yea, right...

Potem režem, mešam, paniram, mariniram, pečem, pomivam,... Skratka, dela čez glavo. In štejem, če bomo res imeli dovolj krožnikov, pa vendar se na koncu itak odločim za PVC varianto. In ko je miza končno nared in Banditki bolj ali manj na skrivaj pomalicajo že pol peciva, sem že tako utrujena, da bi najraje za kakšno urco zadremala. In se usedem in... Čakam!!! Uf, sovražim zamujanje. Pa praviloma vedno čakamo. Kakšen par se najde, ki pride bolj ali manj točno (ja, seveda vedno en in isti), ostale se pa čaka. 15 minut, pol ure, tudi uro in pol. In tačas čaram s hrano, da ne bo postana, ohlajena. In da bo ostalo še kaj peciva za povabljene.

Potem pa pridejo in se imamo fajn. Z leti opažam, da sem vse slabša gostiteljica, ker enostavno pozabim opaziti kakšen prazen kozarec, steklenico piva,... Pa so k sreči navajeni, da beseda ni konj. In se potrudimo kolikor gre, ostalo pa se družimo, debatiramo,... Ko gostje gredo mi seveda ostane še nekaj pomivalnih strojev za oprati, pa sesalec kriči iz kota naj ga že opazim. Če pa smo zunaj, pa mi vest pred sosedi ne da, da bi vse skupaj pustila in se drug dan spravila na delo. Čeprav, priznam, sem vedno srečna, ko je vse pospravljeno, še bolj pa drugi dan, ko vstanem v kolikor toliko urejeno stanje.

Skoraj vse od naštetega pa pri nenapovedanih obiskih odpade. Saj pade tudi kakšna hrana, še sploh, če je na sporedu kakšen rojstni dan. Ampak to je bolj v stilu slučaja, da je pač kaj ponuditi. Pijača je tudi že v hladilniku, kozarci na dosegu roke. In gostje se znajo zvrstiti preko celega dneva. Pa si kljuko poda ravno toliko ljudi kot v zgornjih primerih. Ampak utrujena sem kljub vsemu manj. Vprašanje zakaj, po mojem zato, ker se dogaja preko celega dne, bolj počasi in bolj na malo, ne pa naenkrat cel šus.

Ja, definitivno bomo dali v hišna pravila, da je dan odprtih vrat po željah obiskovalcev in naj si sami izberejo primerno uro. Če nas pa ne bo doma, pa - več sreče prihodnjič. :)

Vrgla sem se...

... In upam, da bom splavala. Ma ne, vem, da bom. Gobčna, kolikor sem, drugače itak ne more biti. Pa pravijo, da je vsak začetek težak, tako da mora biti nadaljevanje samo še lažje.

Sem pred časom že razmišljala o svojem blogu, ampak na trenutke se moja samozavest skrije nekam v globine in sem misel opustila. Kdo le bi bral moj blog? Potem pa so me pred kratkim družba punc dale idejo, da bi to bilo za spravit v promet. Evo, in sem. Samo, zdaj pa bolje, da bodo vsaj one brale, da ne bom sama sebi namen, haha. Ali pa tudi. Bom mogoče nekoč, ko bom ugotovila, da v resnici (spet) šele začenjam živeti, brala za nazaj in se čudila. Kot se npr. danes svojim najstniškim dnevnikom. K sreči so zakopani globoko pod kupi rajenepovemčesa, pa še to nisem čisto ziher, da jih bi bilo bolje eliminirati, predno trop podmladka odraste in mi ob prvi možni priliki kaj rukne pod nos. Vsega pač res ne rabijo vedeti, kajne?

No, evo, blog je rojen. Ta porod niti ni bil težak. Kot noben ta zaresni, v resnici. Še najtežje je bilo roditi otroka najboljše prijateljice. Pa je rojevala ona. Trpela sem pa jaz. :) Pri mojih je šlo sicer to vzajemno, ampak se je kliše, da potem takoj vse pozabiš izkazal za dokaj resničnega. Čeprav dandanašnji ne vem, če ne bi bilo bolje vsak dan roditi kakšno dete - oz. stalno eno in isto bitje - kot pa se ubadati kasneje s trmo. In če sem mislila, da si na konju, ko mine trma dvoletnika, me je sedemletnik postavil na realna tla. Po besedah prijateljic, katerih otroci so (že) najstniki pa me tahudo šele čaka. Ali pa talepo. Kakor si vzameš. Oz. kakršne volje se zbudiš. Pri meni je to sploh izrazito, bog mi je priča, da ne vem čemu tako. In danes je - lep dan. Bandit-ki na pot. Naj zaživi. :)