Družinski ZAkonik

Tole pa moram dati ven iz sebe... Ravnokar namreč poslušam argumentiranje ZA in PROTI družinskemu zakoniku, čigar referendum nam sledi v nedeljo. In sem jezna, žalostna, z občutkom, da mi spet jemljejo moč.

Sama sem živela v takoimenovani normalni družini - mama + oče = otrok. In res je, velika večina mojih prijateljev je živela v podobnih razmerah. Pa vendar vsaka ta družina NI BILA normalna. Dogajale so se zlorabe. V katere se, v tistih t.i. zlatih časih, pač nihče ni prostovoljno vtikal, češ, da naj familja reši sama med sabo. Ker je takrat veljalo, da si udarce otrok pač sam prisluži. Ker se med prijatelji, bog ne daj celo med sosedi, ne sme izvedeti, da neka oseba ni takšna persona, za kakršno se kaže. Mislim, le kaj bodo pa ljudje rekli?! In tako so ljudje redno obračali glavo stran, celo tisti, ki bi po profesionalni funkciji imeli morlano dolžnost ukrepati.

In težko, res težko prenesem dejstvo, da še dandanes trdijo, da s sistemom ni nič narobe, zgolj zato, ker je težko priznati, da so homofobi! Težko prenesem dejstvo, da se zapenja za istospolne, prezira pa toliko dobrega, kar zakonik prinaša VSEM otrokom. Težko prenesem dejstvo, da nekdo trdi, da ta zakonik nobenemu otroku ne prinaša nič dodatnega. Jaz bi danes dala vse, da bi tak zakonik obstajal v tistih zlatih časih mojega odraščanja. Ker bi konkretno zame, pa za mnogo njih, ki so živeli v podobnih situacijah, nalagal, da je treba ob zlorabah ukrepati v dobro otroka in ne v dobro podobe "normalne" družine med sosedi!

Pomlad

Ja, končno smo pozdravili pomlad. In prišla je res v vsej svoji veličini. Narava se budi, drevo brsti, cvetlični vrt dehti. Ko zjutraj - po dnevni svetlobi - odhajam v službo, me redno pozdravlja prebujajoča se ognjena krogla, ki tako zelo razvedri dušo. Ha, čas je, da (spet) zadihamo s polnimi pljuči...

Začetek nečesa novega

Toliko je besed, namenjenim novim začetkom, ki pač pritičejo začetku novega leta. Toliko novih zamisli, želja, zaobljub. Pogovori o vsej tej folklori so včasih lahko res že na meji čarobnosti, včasih pa tudi že zoprni. Naprimer - letos bom res shujšala! - hehehe Se mi zdi, da, če izrečem naglas, da se potem ziher ne bo zgodilo.

Me je pa nadvse prijetno presenetil stari Bandit. Po vseh letih, ko je še iz rane mladosti vlekel razvado kajenja, je tokrat dejansko stvari vzel v roke, no, pravzaprav iz rok - in prenehal kaditi. Jap, ponosna sem nanj.

Jaz pa, oh, kako fajn mi je pod prste skočila tale fotka, še zbiram pogum za začetek ideje. Ko se pa odločim - pa bo, ne glede na to kateri mesec bo v trenutku odločitve pocahnan na koledarju. :)

Ho-ho-ho

Ja, vem, štrajkam. Ampak, roko na srce, res nimam občutka, da bi kdo kaj ekstra pogrešal zapise izpod mojih prstov. Čeprav me sem in tja kdo povpraša, zakaj sem zaspala. Pa saj ne spim, samo na polno se mi dogaja. Včasih res komaj lovim svoj konec. Toliko v opravičilo.

Za današnje javljanje pa je krivo razmišljanje zadnjih dni. Seveda, prazniki so pred vrati. In s tem dileme.

Sama Božiča kot se ga praznuje danes ne poznam. No, ne poznam niti tistega pravega tradicionalnega Božiča. V naši primarni družini smo ga sicer praznovali, vsaj navzven je bilo tako kot "bi moralo biti". Čeprav se v resnici duhovnosti nihče ni posvečal. Je pa bilo za videti neko družinsko večerjo, ki je bila kot kakšno bogatejše nedeljsko kosilo, pa verjetno je vseeno padel kakšen stisk več. Daril se dobro ne spominjam, ampak neka, simbolična so bila.

Ko sem rodila prvega otroka, je bilo nekako spontano - Miklavž, pa darilo ob prehodu v novo leto. Potem pa je prišel drugi otrok, tretji. In njihov razvoj, rast, razumevanje, druženje s sovrstniki. In so tako domov prinesli idejo, da je treba pisati Božičku. Priznam, letos sem klecnila in se tudi sama podala v to popotovanje pričakovanj. Se pa vseeno sprašujem...

December se mi zdi že tako in tako podivjan. Začne se z Miklavžem, otroci doma dobijo praviloma komplet kape, šala in rokavic, morda tople nogavice, pižamo. Ampak težava nastane, ker je tudi pri možu v službi Miklavž. Ker Miklavž nekaj pusti tudi pri babici. Pa še pri dedku. Pa še pri prababici. Pa še pri teti. Pa še... Ja, skorajda se ne neha. Otroci pa so zmedeni.

In potem Božiček. Naša občina se vsako leto potrudi in za vse otroke organizira predstavo, vrhunec je pa prihod Božička, seveda z darili. In ta darila so dejansko kvalitetna, otroci jih lepo sprejemejo. Pa potem jih v vrtcu obišče še 1x. Pa nekaj prinese še pri babici. Pa pri dedku. In pri prababici. Pa pri teti. Pa... Ja, letos torej tudi doma. Priznam, pod tem pritiskom sem deloma klecnila, ker se mi vseeno zdi bolje, da dobijo željene igrače ob začetku počitnic in ne na koncu. Kaj pametnejšega se pa že ne spomnim.

Mi je prijateljica nekoč rekla, da kvarim božično vzdušje. Morda res. Čeprav sama menim, da je to vzdušje zašlo s prvotne poti. In res ne vem, bi otrokom res vzela čaroben občutek pričakovanja, če bi vedeli, da sva darila izbrala skupaj z možem? Ne vem, morda bi bilo le manj vprašanj in pripomb v smislu, če sta Miklavž in Božiček pozabila, da sta darilo ŽE prinesla. Ker vsi poskusi v smer, da bi dotični, ki obdarujejo premislili o tem, da je tega enostavno preveč in je nepotrebno, vsako leto znova naletijo na gluha ušesa in debato o tem, kako midva kot starša nimava pojma... Eh.

Poletne radosti

Jap, glavni dopust je že za nami... Žal. Smo se imeli prav super. Tako da sem kar fovš tistim, ki vas to še čaka. No, pa da vas vsaj malo podražim...



Jaz pa medtem polagam vodne užitke v domači bazen, pa kakšno frej soboto, ko ne bo treba v službo in bomo lahko obiskali kakšne od naših term. :)

Banditek pisatelj ali ne?

Uf, april in imaj sem skorajda v celoti prešpricala. Pa ne, da se ni nič dogajalo, ravno nasprotno, veliko je bilo vsega. Pomlad je naredila svoje in čas je kar odbrzel mimo. No, danes pa sem si vzela nekaj trenutkov za postanek. Pravzaprav je za to poskrbel kar najstarejši Banditek...

Kakšna mamica s ponosom predstavi podvige svojega podmladka, pa, saj to včasih uspe tudi meni. Danes sem pa v zadregi. Zjutraj (po tem, ko sem otroke že odpeljala v vrtec in šolo) me je Bandit namreč obvestil, da je najin sin "spisal knjigo". Zdelo se mi je, seveda, nadvse super. Dokler ni povedal nekaj več o tej knjigi. Seveda sem takoj vzela zadevo v roke in jo pregledala.

Na platnici se je celo podpisal s pisatelj, napisal je nekaj strani. Zgodba pa nadvse grozljiva. Njegov bivši najboljši prijatelj je užalil njegovega novega najboljšega prijatelja (priznam, niti nisem sledila, da je bil bivši kdajkoli najboljši prijatelj, še manj pa, kdo je novi najboljši prijatelj) in zato so skupaj še z ostalimi naredili načrt za maščevanje.

Zdaj pa ne vem - je to normalno pri osem do devetletnikih, ali je to že alarm. Vsekakor notri vidim elemente raznih Baybladeov, pa Bakuganov in podobno. Banditek in Bandit sta včeraj že imela debato, dete se zaveda, da zgodba ni OK, t.i. knjigo je želel strgati in dati med star papir. Dve mnenji odraslih žena z odraslimi otroci pravita, da to je zaskrbljujoče po drugi strani pa, da to ni sporno ter da otroku z dvomom strižemo peruti. Kam naprej?

Tek

Jupi, danes je bil res lep dan. :)

Čeprav je bil jutranji obet da bom po šihtu samo še padla v posteljo in spala do nedelje, se je dan na koncu zasukal v pravo smer.

Že popoldne sem se poigravala z mislijo, da bi bil pravi čas, da po letu dni spet obujem superge in začnem teči. Potem me je pa še prijateljica mal pokonci spravila, ko je rekla, da gre zvečer tečt. In sva se z Banditkom odpravila kar od doma tja v notranjost Barja.

Občutek, ko sva prišla domov, je bil sila pozitiven. Kaj ne bi bil, ko pa sem končno nekaj naredila zase (no ja, danes me je tudi trampolin trpel aktivnih 15 minut). Med potjo sva se pogovarjala, delala načrte, poslušala glasbo - njemu je bilo pomembno le, da nisva poslušala Waka Waka. :)

Sicer je rezultat tudi ta, da je Banditek pridelal dva klopa (čeprav ne vem, če ravno od tega barjanskega pohoda, ker je bil danes tudi v gozdu), jaz sem še v čakalnici za pregled, ampak kljub vsemu - dan je bil lep, prav zares. :)