torek, 11. junij 2013

Presno

Naša Fračka ima že od rojstva specifične zdravstvene težave. Posledica teh težav je, da ne uživa sladkorja in pšeničnih izdelkov. Posledica neuživanja tega kuhinjskega nujnega zla me je pripeljalo do tega, da sem pričela iskati sprejemljivejše možnosti. In posledica tega je, da sem odkrila, da obstaja neko čudo, ki se mu reče presna torta, katera pa ne vsebuje ne moke, ne sladkorja. ;) Rezultat: Fračka srečna, mami srečna.


 Jap, presne tortice so super - in celo slaba vest je povsem odveč. :)

nedelja, 2. junij 2013

Čas beži

Neeee, ne počivam (no ja, priznam, danes že ;) sem pa na polno zaposlena...

Meseci bežijo hitro, prehitro. Šolsko leto se bliža koncu, tudi študijsko, na kar sem še posebej ponosna.

Otroci rastejo, z njimi tudi razbita kolena in že tudi prve srčne težave. Ravno danes sem razmišljala o stavku, ki sem ga kot otrok ujela "da se staraš veš šele ob pogledu na svoje otroke" - kako resnično. Še vedno se mi namreč zdi, da sem se zataknila tam nekje pri max. 26ih, ampak banditki, ti mali izdajalčki, me pridno opominjajo. ;)

Vrt brsti od takšnih in drugačnih rastlin. Takšne so mi bolj všeč, čakam, da bodo zrasle in bodo užitne, drugačne pa me jezijo, ker tudi za pletje ni časa kot bi ga želela. ;)

Razmišljam o tem, kaj bom čez mesec, dva. Eno obdobje se zaključuje, kako si splanirati in zapolniti novega, ki prihaja? 

torek, 16. oktober 2012

Šola, šola, šolaaaaaaaa

Ja, šolsko leto je že v polnem zamahu. Naša prvošolka je še vedno navdušena nad novim statusom, mami študentka malo manj nad dejstvom, da še ni zaključila, petošolec pa... Ja, ima pa še vedno stare težave. Le, da so letos že kar na začetku eskalirale do konca. V razredu imajo namreč otroka, ki je po neki definiciji invalid, kar dodobra izkorišča. Ampak tokrat so tudi učiteljice priznale, da jih je prerasel, da bo potrebno drugačno ukrepanje.
 
In razmišljam o tem, do kam to lahko pripelje. Se je zgodilo, da je bil zaradi tega fanta cel razred brez malice, da jim tudi do nekajkrat tedensko odpade kakšna ura, ker se pogovarjajo o pereči problematiki. In da so zaradi reakcij na provokacije nemalokrat tudi ostali učenci "banditi". Tu pa se zaplete...
 
Ko je naše dete (in še precej drugih) iz vrtca prihajalo poškodovano, smo sprava učili po sistemu, da se tepsti ne sme. Otroka smo učili, naj se ne brani, naj gre stran. Če ne zaleže, pa do vzgojiteljice. Njen feedback je bil, naj se otroci pač dogovorijo sami med sabo. Ker to ni šlo, smo med drugimi kasneje tudi mi svojega začeli učiti, da ne sme udariti, če pa jih dobi, naj udari nazaj, naj se nekako ubrani.
 
Ampak v šoli pa ta praksa ne vzdrži. Ker je potem naenkrat lahko cel razred problematičen. In dokler je šlo samo za fante, je tako tudi bilo. Zdaj pa so na vrsti že dekleta. In, naj mi učiteljice odpustijo, ponosna sem na svojega sina, da je zaščitil šibkejšo dekle pred točo udarcev in jih nekaj namesto nje skasiral on. Pogrela je zahvala mamice te deklice, da je hvaležna, da se je vsaj nekdo vmešal. Čeravno je potem verbalno sočno zaključil prepir. In zato dobil podpis. Podpišem (in otroku moraliziram o prav in narobe, zatajim pa dejstvo, da sem malo pa vendrle ponosna nanj). Boli pa, da se delajo take razlike, da se ne ukrepa odločneje. Do kam to lahko gre, se vprašam. Je lahko nekdo, ki ima nek status invalida priviligiran in se mu dovoli več? Zato, ker se nam vsem (in to mislim iskreno) na nek način smili? Dilema. Ker v sebi še vedno nosim misel, da odbojke res ne bo moral igrati, pa tudi kitarist bo težko. Ampak na koncu koncev - lepo se pa lahko vseeno obnaša, mar ne?

nedelja, 30. september 2012

DOM

Po devetih letih v najemu, smo tudi mi dočakali. Prvič v življenju imamo namreč svoj dom. Občutki so še precej kaotični, pa vendar lepi, topli.

 
 
Med drugim me je ganila gesta strica, ki mi - nam je ob tej priložnosti podaril star kipec moje babice. Neprecenljivo.
 
Na vrtu pa smo za nov začetek že posadili rdeč japonski javor.
 
Le še s šampanjcem z zlatimi opilki nazdravimo (čeprav ga imam na sumu, da bo počakal do odplačila kredita), pa smo na konju.
 
Ja, življenje zna biti tudi prijazno - in tako mi je nadvse všeč.

nedelja, 2. september 2012

Schoolbag in hand, she leaves home in the early morning...

Naša srednja Banditka raste. Raste tako hitro, tako naglo... Jutri bo prvič prestopila šolski prag, vsa navdušena, v pričakovanju. Meni se je naredil cmok v grlu, čeravno po centimetrih prehiteva vrstnike, se mi zdi še vseeno tako zelo majhna, ranljiva. Čas šole in resnosti, ki jo le - ta prinaša s seboj, prihaja hitro, prehitro. Pa vendar... S ponosom ji bova tudi jutri stala ob strani, ali pa nekje v ozadju. Srečno, deklica mala...

 


sobota, 28. julij 2012

Dojenčki

Spet je baby-boom, no, če je sploh kaj popustil v zadnjih letih. Je pa trenutno res pestreje kot kdarkoli, vsaj pri nas. Če smo lani kar naprej obiskovali poroke, se letos izmenjujemo ob zibkah.

In danes sem ravno iz obiska najboljše prijateljice, ki je pred dnevi povila svoje drugo dete, svojo malo prinčipeso. Malo, drobceno, žepno izdajo dojenčka. Tako krhko, pa vseeno tako celovito, z izrazito močjo do življenja.

Ob pestovanju težko ostaneš hladen in spomini kar vrejo na površje. Ja, saj je fajn, ko podmladek odrašča. Vseeno pa je obdobje novorojenčkov tako zelo posebno. Dragi dojenčki - in mlade družinice - uživajte v tej čarobnosti. :)