Nenačrtovana praznovanja

Takšna so mi čedalje ljubša. Ker vse pogosteje opažam, da daleč najbolje izpadejo. Če nekaj planiramo in vabimo v goste, zna biti že kakšen dan pred tem rahlo živčen, ko načrtujemo kam bomo vse posedli (da ne omenjam še možnosti slabega vremena, ki nam načrte seveda na hitro podre), kaj bomo postregli in tako dalje. Sledi razmislek o tem kaj bomo postavili na mizo in letni časi nam včasih dopuščajo obilo domišljije, včasih pač manj. In potem nabava, ki mi že tako ne diši najbolje. In čeprav si vedno znova obljubim, da naslednjič pa ne bom kupila toliko kruha, mi ga vsako rundo ostane nekaj kil.

Ko pride do dneva D je pa norišnica. Malih Banditov seveda ne moreš dati na "off", po drugi strani pa se poskusi, da bi jih vključil v sodelovanje znajo hitro končati s kakšnim jokom ali ihto. Potem tik pred zdajci v glavo skoči alarm, da smo pozabili iti po mize in klopi in mož seveda med sopihanjem pizdaka, da bo naslednjič to pripravil že par dni prej. Predno zloži vse zice iz avta, ga jaz seveda pričakujem, da je zadeva že urejena in bo lahko opravil kaj drugega. Yea, right...

Potem režem, mešam, paniram, mariniram, pečem, pomivam,... Skratka, dela čez glavo. In štejem, če bomo res imeli dovolj krožnikov, pa vendar se na koncu itak odločim za PVC varianto. In ko je miza končno nared in Banditki bolj ali manj na skrivaj pomalicajo že pol peciva, sem že tako utrujena, da bi najraje za kakšno urco zadremala. In se usedem in... Čakam!!! Uf, sovražim zamujanje. Pa praviloma vedno čakamo. Kakšen par se najde, ki pride bolj ali manj točno (ja, seveda vedno en in isti), ostale se pa čaka. 15 minut, pol ure, tudi uro in pol. In tačas čaram s hrano, da ne bo postana, ohlajena. In da bo ostalo še kaj peciva za povabljene.

Potem pa pridejo in se imamo fajn. Z leti opažam, da sem vse slabša gostiteljica, ker enostavno pozabim opaziti kakšen prazen kozarec, steklenico piva,... Pa so k sreči navajeni, da beseda ni konj. In se potrudimo kolikor gre, ostalo pa se družimo, debatiramo,... Ko gostje gredo mi seveda ostane še nekaj pomivalnih strojev za oprati, pa sesalec kriči iz kota naj ga že opazim. Če pa smo zunaj, pa mi vest pred sosedi ne da, da bi vse skupaj pustila in se drug dan spravila na delo. Čeprav, priznam, sem vedno srečna, ko je vse pospravljeno, še bolj pa drugi dan, ko vstanem v kolikor toliko urejeno stanje.

Skoraj vse od naštetega pa pri nenapovedanih obiskih odpade. Saj pade tudi kakšna hrana, še sploh, če je na sporedu kakšen rojstni dan. Ampak to je bolj v stilu slučaja, da je pač kaj ponuditi. Pijača je tudi že v hladilniku, kozarci na dosegu roke. In gostje se znajo zvrstiti preko celega dneva. Pa si kljuko poda ravno toliko ljudi kot v zgornjih primerih. Ampak utrujena sem kljub vsemu manj. Vprašanje zakaj, po mojem zato, ker se dogaja preko celega dne, bolj počasi in bolj na malo, ne pa naenkrat cel šus.

Ja, definitivno bomo dali v hišna pravila, da je dan odprtih vrat po željah obiskovalcev in naj si sami izberejo primerno uro. Če nas pa ne bo doma, pa - več sreče prihodnjič. :)