četrtek, 29. julij 2010

Zakaj Bandit-ka?

Hja, po eni strani dolga zgodba, po drugi pa čisto enostavna. Sama sem od nekdaj imela odpor do motorjev. Pa sem se kot najstnica ene parkrat peljala s kakšnim prijeteljem, ampak bolj zaradi firbca, nikoli pa nisem uživala. Se še dobro spomnim, da sem se na enem ovinku iz strahu pred padcem nagnila v kontra smer. Pa je takrat tisti fant ponorel, da me je peljal točno trikrat - prvič, zadnjič in nikoli več. Ker, da sem s tem sama najbolj ogrozila uspešno speljan ovinek. No, ampak je bil - uspešno speljan, mislim.

Moj brat po duši pa je bil nad motorji navdušen. In je varčeval za ta namen. Pa sta mu starša tak nakup branila in odsvetovala. In ju je upošteval, jasno pa je povedal, da ko bo imel šanso, se bo šel peljati s kakterim od kolegov. Pri tem je tudi ostalo. In nekega dne je sedel na motor nekega neznanca, ki se je pač tisti moment priključil družbi. In on se je seveda pustil zapeljati "en krog". Ma, kaj pustil, bilo mu je v užitek in veselje. Le da krog nikoli ni bil sklenjen, je pa nesreča sklenila njuni mladi življenji.

Verjetno mi ni treba preveč poudarjati, da je moja naklonjenost motorjem le še padla. Enostavno sem dolgo časa sovražila vse povezano z njimi, motoristi so bili v moji glavi predstavljeni kot nepredvidljivi divjaki. Dolgo časa sem žalovala in v sebi pestovala to izgubo, ta gnev.

Ampak naključje je hotelo, da sem se zaljubila v motorista. Že pred tem, pred to nesrečo. Ampak sva se takrat dogovorila, da v najini družini za motorje ne bo prostora. Prej me ni razumel, po tej nesreči pa je bil nekoliko razumlivejši. Potem pa je z leti njegova želja postala močnejša. Joj, kako sem norela, jokala, prosila, grozila,... Vse živo, samo, da si ne bi kupil motorja. Imela sva tudi že prvega otroka, pa drugi je bil na poti. Ampak sem vedela, da mu tega ne bom mogla ubraniti, na koncu koncev je bil mož s črtico, očka 1A, ni pohajkoval, popival, hodil na neskončno dolge rekreacije,... Nekaj mora vendrle tudi on imeti zase, ne? Vsaj tako mi je govoril razum, čeprav je srce divjalo.

In potem je res kupil motor. In se vozil. Takrat sem iz optimista prerasla v zmernega pesimista in nikoli nisem bila mirna, dokler ni bil doma. Spremljala sem cestne novice in podobno. Totalen frik. Potem pa je praznoval okroglo obletnico in za darilo si je zaželel le to, da bi me peljal en krog. Seveda se nisem dala, le kako mu pride kaj takega na misel. Nisem vedela, ali je padel na glavo, ali naj ga jaz enkrat ob priliki spotaknem, da bi padel in se tako skuliral. Ampak je bil vztrajen in je težil in težil. In potem sem - najverjetneje zaradi ljubezni do njega - popustila. Z groznim strahom v sebi, z negotovostjo. In doma že tretjim otrokom. Ampak sem se usedla in se pustila zapeljati.

Konca verjetno niti ne bi rabila razlagati - bilo mi je všeč. Še vedno polna dvomov in strahu, ampak počutila sem se neznansko dobro. In ko naj bi se tisti najin krog zaključil, sem ga naprosila, da pot vsaj malenkost podaljšava. Kakšen pogled mi je privoščil, škoda, ker nisem imela fotoaparata pri roki. No in tako se je začelo... Zdaj sama večkrat shecam, da kam greva. Uredim varstvo, tudi destinacijo zrihtam, če je treba, samo da se gre svobodno z vetrom v laseh. In uživam - prav zares. Letos sem celo imela namen iti delati izpit. Pa je iz nekih okoliščin vse skupaj padlo v vodo. Verjetno še k sreči, ker če uživam kot sopotnica, sem prepričana, da bi kot prava motoristka imela nemalo težav - in drugi, ki bi se skupaj z mano vozili na furo ravno tako.

Banditka pa ravno iz tega razloga. Ker je motor Bandit. :) In ker imam tri otroke, ki jim ljubkovalno tudi rečem, da so moji Banditi. Čeprav znajo biti včasih prav zaresni. Skratka - moja familja in moja malenkost smo vsi en pravi - Banditi. :)

torek, 27. julij 2010

Tisti dnevi

Danes je en tistih dni - vsi mi jih imamo, no, vsaj velika večina. To so dnevi, ki jih nosimo globoko v sebi, katerih datum se nam zareže v dušo ravno tako, kot pomembni datumi ala poroka, rojstvo otrok. Le da ti dnevi niso tako veseli, vsaj sami po sebi ne. Ker smo na njih izgubili nekoga izmed bližnjih. Ker je z njimi lahko odšel del našega srca, naše naivnosti in brezskrbnosti.

Ugotavljam pa, da čas verjetno res celi rane. Saj po 15ih letih bi se pa to že spodobilo, mar ne? Vsekakor je današnja misel, obisk groba, pogled na sliko lažji, kot pred leti. Včasih še zaskeli, mene predvsem zaradi izgubljenih trenutkov. Takrat pač nisem razmišljala o minljivosti in nič ni kazalo, da zna tako zgodaj in na hitro oditi. Sicer bi izrekla več besed naklonjenosti, ljubezni in zahvale, večkrat bi objela in si vzela čas tudi za resnejše pogovore, kljub starostni razliki. Tako pa sem to prinašala notri kar nekaj let. Čeprav nikoli nisem bila pomirjena, ker z druge stani ni bilo pravega feedbacka. Je pa vsaj deloma pomagalo, da sem dala ven iz sebe.

In tistega dne se spomnim, kot bi se zgodil včeraj. Groze v srcu in glavi nimam več, misli so se uredile in umirile. Seveda ne kar same od sebe. Nekaj je naredil čas, nekaj ljudje, ki so mi pri tem pomagali, nekaj moja družina, partner. Je pa hudo, ker vem, da dveh oseb, ki sta mi takrat najbolj pomagali danes tudi ni več med nami. In se mi zdi, da pri svojih letih na pokopališče s seboj nosim vse preveč sveč - pa so res le za najbližje. In vem, da bom čez nekaj dni spet naredila isto pot, da poklonim spomin na drago osebo, ki je odšla mnogo, mnogo prezgodaj. Kako zelo ga pogrešam zdaj, v teh dneh, mesecih, ko se borim sama s sabo. Ker pričakujem roko v pomoč, toplo besedo, preusmeritev misli. A vse ostaja nemo, le ena zvezdica več sije na nebu.

ponedeljek, 26. julij 2010

Vrgla sem se...

... In upam, da bom splavala. Ma ne, vem, da bom. Gobčna, kolikor sem, drugače itak ne more biti. Pa pravijo, da je vsak začetek težak, tako da mora biti nadaljevanje samo še lažje.

Sem pred časom že razmišljala o svojem blogu, ampak na trenutke se moja samozavest skrije nekam v globine in sem misel opustila. Kdo le bi bral moj blog? Potem pa so me pred kratkim družba punc dale idejo, da bi to bilo za spravit v promet. Evo, in sem. Samo, zdaj pa bolje, da bodo vsaj one brale, da ne bom sama sebi namen, haha. Ali pa tudi. Bom mogoče nekoč, ko bom ugotovila, da v resnici (spet) šele začenjam živeti, brala za nazaj in se čudila. Kot se npr. danes svojim najstniškim dnevnikom. K sreči so zakopani globoko pod kupi rajenepovemčesa, pa še to nisem čisto ziher, da jih bi bilo bolje eliminirati, predno trop podmladka odraste in mi ob prvi možni priliki kaj rukne pod nos. Vsega pač res ne rabijo vedeti, kajne?

No, evo, blog je rojen. Ta porod niti ni bil težak. Kot noben ta zaresni, v resnici. Še najtežje je bilo roditi otroka najboljše prijateljice. Pa je rojevala ona. Trpela sem pa jaz. :) Pri mojih je šlo sicer to vzajemno, ampak se je kliše, da potem takoj vse pozabiš izkazal za dokaj resničnega. Čeprav dandanašnji ne vem, če ne bi bilo bolje vsak dan roditi kakšno dete - oz. stalno eno in isto bitje - kot pa se ubadati kasneje s trmo. In če sem mislila, da si na konju, ko mine trma dvoletnika, me je sedemletnik postavil na realna tla. Po besedah prijateljic, katerih otroci so (že) najstniki pa me tahudo šele čaka. Ali pa talepo. Kakor si vzameš. Oz. kakršne volje se zbudiš. Pri meni je to sploh izrazito, bog mi je priča, da ne vem čemu tako. In danes je - lep dan. Bandit-ki na pot. Naj zaživi. :)