Šolsko leto, namreč. Naš Banditek je znova sedel za šolske klopi. Zadnjih 14 dni je na to že kar težko čakal, je pač pogrešal svoje prijatelje. Sem mu pa ta dogodek malo pokvarila, ker sem ga neprimerno ostrigla. To je njegovo mnenje. Čeravno ga vedno strižem na isti način. Ampak on bi sedaj imel frizuro kot C. Ronaldo. Nič ne pomaga, da nima vsaj podobnega tipa las. Tekle so debele solze, v prepričanju, da se mu bodo vsi sošoli smejali. Pa čeprav jih ima 3/4 ravno takšno frizuro. Ampak naš očitno noče biti ovca, kot da je to v vseh primerih nekaj slabega.
No, ampak prvi dan je preživel. Posmehovanja ni bilo, snidenje je bilo bojda nadvse prijetno. Vtis je bil kar se da pozitiven.
Danes pa... Komaj tretji dan, pa že sem jezna. Nek sošolec je superlativen. V vseh pogledih. OK, naj bo, me ne moti. Me pa močno zmoti, ker so ostali po njegovih besedah drek. Naš naj bi bil med drugim tudi nogometna gnida, no, to pa je prizadelo tudi njega. Pa ne trdim, da je nedolžna ovčka z angelsko pojavo in karakterjem, ampak takihle žaljenj pa ne maram. Ker tudi jaz ne žalim ljudi. In to učim tudi svoje otroke. Seveda oni niso superiorni in tudi kdaj kaj zleti, roka je prehitra. Me pa ob tem tolaži misel, da znajo priznati napako in se tudi opravičiti. Ko pa je Banditek danes želel, da se preneha z žalitvami, je menda slišal, da to ni nič takega, če pa je vse res!
Jezi me, ker se ne skrivamo. Ker ni skrivnost, da ima otrok težave z impulzivnostjo. In ker je zaradi tega potem ponekod označen kot problematičen. Saj nikoli nismo trdili, da je oh in sploh. Ampak zato mu kljub vsemu ni treba vsega požreti, ne vem, ali pa jaz narobe razmišljam. In jezi me, ker si nek otrok ob tem domišlja, da lahko počne kar se mu zaželi. Ker je najboljši športnik. Ker je sila brihten in karizmatičen. Da se ga zagovarja, da je občutljiv, da ga bolijo krivice. In se sprašujem, če je sploh kdo, ki ga ne? Mar nismo po svoje vsi občutljivi? Mar nas krivice ne prizadanejo, zaznamujejo?
Ja, res sem jezna. Tako jezna, da bi najraje takoj ukrepala. Do sedaj nisem nikoli, pa se že nekaj let vrsti eno in isto. Lani sem celo nekajkrat požrla dol slino, ker naš je pa ja v obravnavi. Danes pa razmišljam, da bi tovrstno obravnavo potrebovalo verjetno še večje število otrok. Ampak če starši niso za, tudi v šoli težko ukrepajo. In res ne vem, je nekaterim staršem popolnoma vseeno, če jim otroci serjejo po glavi? Kaj bo, ko bodo ta drek hoteli še razmazati po obrazih teh staršev, si pa raje sploh ne predstavljam...
Ni komentarjev:
Objavite komentar