Šola, šola, šolaaaaaaaa

Ja, šolsko leto je že v polnem zamahu. Naša prvošolka je še vedno navdušena nad novim statusom, mami študentka malo manj nad dejstvom, da še ni zaključila, petošolec pa... Ja, ima pa še vedno stare težave. Le, da so letos že kar na začetku eskalirale do konca. V razredu imajo namreč otroka, ki je po neki definiciji invalid, kar dodobra izkorišča. Ampak tokrat so tudi učiteljice priznale, da jih je prerasel, da bo potrebno drugačno ukrepanje.

 

In razmišljam o tem, do kam to lahko pripelje. Se je zgodilo, da je bil zaradi tega fanta cel razred brez malice, da jim tudi do nekajkrat tedensko odpade kakšna ura, ker se pogovarjajo o pereči problematiki. In da so zaradi reakcij na provokacije nemalokrat tudi ostali učenci "banditi". Tu pa se zaplete...

 

Ko je naše dete (in še precej drugih) iz vrtca prihajalo poškodovano, smo sprava učili po sistemu, da se tepsti ne sme. Otroka smo učili, naj se ne brani, naj gre stran. Če ne zaleže, pa do vzgojiteljice. Njen feedback je bil, naj se otroci pač dogovorijo sami med sabo. Ker to ni šlo, smo med drugimi kasneje tudi mi svojega začeli učiti, da ne sme udariti, če pa jih dobi, naj udari nazaj, naj se nekako ubrani.

 

Ampak v šoli pa ta praksa ne vzdrži. Ker je potem naenkrat lahko cel razred problematičen. In dokler je šlo samo za fante, je tako tudi bilo. Zdaj pa so na vrsti že dekleta. In, naj mi učiteljice odpustijo, ponosna sem na svojega sina, da je zaščitil šibkejšo dekle pred točo udarcev in jih nekaj namesto nje skasiral on. Pogrela je zahvala mamice te deklice, da je hvaležna, da se je vsaj nekdo vmešal. Čeravno je potem verbalno sočno zaključil prepir. In zato dobil podpis. Podpišem (in otroku moraliziram o prav in narobe, zatajim pa dejstvo, da sem malo pa vendrle ponosna nanj). Boli pa, da se delajo take razlike, da se ne ukrepa odločneje. Do kam to lahko gre, se vprašam. Je lahko nekdo, ki ima nek status invalida priviligiran in se mu dovoli več? Zato, ker se nam vsem (in to mislim iskreno) na nek način smili? Dilema. Ker v sebi še vedno nosim misel, da odbojke res ne bo moral igrati, pa tudi kitarist bo težko. Ampak na koncu koncev - lepo se pa lahko vseeno obnaša, mar ne?

Schoolbag in hand, she leaves home in the early morning...

Naša srednja Banditka raste. Raste tako hitro, tako naglo... Jutri bo prvič prestopila šolski prag, vsa navdušena, v pričakovanju. Meni se je naredil cmok v grlu, čeravno po centimetrih prehiteva vrstnike, se mi zdi še vseeno tako zelo majhna, ranljiva. Čas šole in resnosti, ki jo le - ta prinaša s seboj, prihaja hitro, prehitro. Pa vendar... S ponosom ji bova tudi jutri stala ob strani, ali pa nekje v ozadju. Srečno, deklica mala...

 



Nujna opravila

Zadnje dni veliko pakiram. En otrok na moje z vrtcem, drugi v šolo v naravi, potem familjarno v hribe. Vmes pa še dnevna pakiranja športne opreme za to ali ono dejavnost, gvant za nastop, dres za tekmovanje. Vse to pa je potem - seveda - potrebno še oprati in pripraviti za naslednje nošenje. In se mi zdi, da včasih že ne vidim ne konca ne kraja kupom cunj. Pa se še prav dobro spomnim, da kakšno leto, dve ali tri nazaj nismo imeli toliko za prati. In mi nekako ni logično, ker je bil pri hiši dojenček. Zdaj pa me ta dojenček vsake dva, tri dni opominja "Mami, posoda za cunje je spet polna!" - in to s čisto pravim očitkom. Hm.

Ho-ho-ho

Ja, vem, štrajkam. Ampak, roko na srce, res nimam občutka, da bi kdo kaj ekstra pogrešal zapise izpod mojih prstov. Čeprav me sem in tja kdo povpraša, zakaj sem zaspala. Pa saj ne spim, samo na polno se mi dogaja. Včasih res komaj lovim svoj konec. Toliko v opravičilo.

Za današnje javljanje pa je krivo razmišljanje zadnjih dni. Seveda, prazniki so pred vrati. In s tem dileme.

Sama Božiča kot se ga praznuje danes ne poznam. No, ne poznam niti tistega pravega tradicionalnega Božiča. V naši primarni družini smo ga sicer praznovali, vsaj navzven je bilo tako kot "bi moralo biti". Čeprav se v resnici duhovnosti nihče ni posvečal. Je pa bilo za videti neko družinsko večerjo, ki je bila kot kakšno bogatejše nedeljsko kosilo, pa verjetno je vseeno padel kakšen stisk več. Daril se dobro ne spominjam, ampak neka, simbolična so bila.

Ko sem rodila prvega otroka, je bilo nekako spontano - Miklavž, pa darilo ob prehodu v novo leto. Potem pa je prišel drugi otrok, tretji. In njihov razvoj, rast, razumevanje, druženje s sovrstniki. In so tako domov prinesli idejo, da je treba pisati Božičku. Priznam, letos sem klecnila in se tudi sama podala v to popotovanje pričakovanj. Se pa vseeno sprašujem...

December se mi zdi že tako in tako podivjan. Začne se z Miklavžem, otroci doma dobijo praviloma komplet kape, šala in rokavic, morda tople nogavice, pižamo. Ampak težava nastane, ker je tudi pri možu v službi Miklavž. Ker Miklavž nekaj pusti tudi pri babici. Pa še pri dedku. Pa še pri prababici. Pa še pri teti. Pa še... Ja, skorajda se ne neha. Otroci pa so zmedeni.

In potem Božiček. Naša občina se vsako leto potrudi in za vse otroke organizira predstavo, vrhunec je pa prihod Božička, seveda z darili. In ta darila so dejansko kvalitetna, otroci jih lepo sprejemejo. Pa potem jih v vrtcu obišče še 1x. Pa nekaj prinese še pri babici. Pa pri dedku. In pri prababici. Pa pri teti. Pa... Ja, letos torej tudi doma. Priznam, pod tem pritiskom sem deloma klecnila, ker se mi vseeno zdi bolje, da dobijo željene igrače ob začetku počitnic in ne na koncu. Kaj pametnejšega se pa že ne spomnim.

Mi je prijateljica nekoč rekla, da kvarim božično vzdušje. Morda res. Čeprav sama menim, da je to vzdušje zašlo s prvotne poti. In res ne vem, bi otrokom res vzela čaroben občutek pričakovanja, če bi vedeli, da sva darila izbrala skupaj z možem? Ne vem, morda bi bilo le manj vprašanj in pripomb v smislu, če sta Miklavž in Božiček pozabila, da sta darilo ŽE prinesla. Ker vsi poskusi v smer, da bi dotični, ki obdarujejo premislili o tem, da je tega enostavno preveč in je nepotrebno, vsako leto znova naletijo na gluha ušesa in debato o tem, kako midva kot starša nimava pojma... Eh.

Banditek pisatelj ali ne?

Uf, april in imaj sem skorajda v celoti prešpricala. Pa ne, da se ni nič dogajalo, ravno nasprotno, veliko je bilo vsega. Pomlad je naredila svoje in čas je kar odbrzel mimo. No, danes pa sem si vzela nekaj trenutkov za postanek. Pravzaprav je za to poskrbel kar najstarejši Banditek...

Kakšna mamica s ponosom predstavi podvige svojega podmladka, pa, saj to včasih uspe tudi meni. Danes sem pa v zadregi. Zjutraj (po tem, ko sem otroke že odpeljala v vrtec in šolo) me je Bandit namreč obvestil, da je najin sin "spisal knjigo". Zdelo se mi je, seveda, nadvse super. Dokler ni povedal nekaj več o tej knjigi. Seveda sem takoj vzela zadevo v roke in jo pregledala.

Na platnici se je celo podpisal s pisatelj, napisal je nekaj strani. Zgodba pa nadvse grozljiva. Njegov bivši najboljši prijatelj je užalil njegovega novega najboljšega prijatelja (priznam, niti nisem sledila, da je bil bivši kdajkoli najboljši prijatelj, še manj pa, kdo je novi najboljši prijatelj) in zato so skupaj še z ostalimi naredili načrt za maščevanje.

Zdaj pa ne vem - je to normalno pri osem do devetletnikih, ali je to že alarm. Vsekakor notri vidim elemente raznih Baybladeov, pa Bakuganov in podobno. Banditek in Bandit sta včeraj že imela debato, dete se zaveda, da zgodba ni OK, t.i. knjigo je želel strgati in dati med star papir. Dve mnenji odraslih žena z odraslimi otroci pravita, da to je zaskrbljujoče po drugi strani pa, da to ni sporno ter da otroku z dvomom strižemo peruti. Kam naprej?

Ukradli so uro

Ja, danes ponoči so nam ukradli uro. Ali kot bi rekel gospod Pisk iz risanke Nodi - Primer izgubljene ure.

Saj se v resnici ni zgodilo nič življenjsko pomembnega, čeravno v obdobju, ko mi spanca še in še primanjkuje sama to občutim skorajda že kot brutalnost. Pa vendar sem danes spala dolgih 11 ur, vmes sta bili samo dve krajši prekinitvi. Neprecenljivo, res.

Se mi pa zdi to premikanje ure vseeno nesmiselno. Včeraj so pri poročilih sicer navedli, da je pozitivno, ker da bomo imeli danes dan skoraj do osme ure zvečer. Saj vem, poleti pa do desete. Ampak meni in moji družini to ne odtehta toliko kolikor odtehta dejstvo, da smo se zadnjih 14 dni od doma odpravljali podnevi, čeravno je bila ura res zgodnja. In za naše Banditke je za začetek dneva najpomembnejše, da je zunaj jutro in ne črna noč. Le kako me bo najmlajša Banditka zdaj zbujala ob peti uri, naj se vendrle že zbudim, ker je zunaj jutro? No ja, morda bom pa vsaj ob prostih dnevih premaknjeni uri na čast doživela, da bom lahko brezskrbno smrčala tja do šeste, sedme ure zjutraj.

Norišnica

Ja, življenje se je res vrnilo na stare tirnice, obenem pa še ubira nove poti. Vsak dan sproti ugotavljam, da mi zmanjka nekaj ur, ker enostavno ne uspem opraviti vsega, kar naj bi ženska, žena, mama, prijateljica in delojemalka morala opraviti. Včasih se vprašam, kako ostalim uspe, če je res vse v (toliko boljši?) organizaciji. Ali pa bo potrebno še malo znižati kriterije in pričakovati manj?

So pa tile dnevi po svoje vseeno lepi. Že samo vreme je moji pomladni duši res naklonjeno, pa tudi družinski člani niso od muh. Mala banditka je končno upoštevala želje in navodila, da lulamo v stranišče. Ajde, priznam, kompromis je kahla, ampak glede na njeno odločenost, da se ne loči od plenice, je to resnično velikanski uspeh - za katerega se moramo pravzaprav v veliki meri zahvaliti njenemu vzgojiteljskemu timu. Srednja Banditka se je odločila, da bo od včeraj naprej parents friendly. Kar pomeni, da dejansko sliši, ko ji nekaj naročiš prvič in to tudi upošteva. Da se mirno pogovori. Ob tem je pa ves čas dobra roba, ki se sama hvali. Ta velik Banditek nama je pa že dva vikenda zapovrstjo pripravil prijetno presenečenje - sebi in sestricama je samostojno pripravil zajtrk, zato, da nista budili naju in sva lahko malo potegnila spanje. O, kako cenim ta njegov trud. Od vseh treh, pravzaprav.

Slovenija ima talent

Po televiziji spet vrtijo reklame za začetek šova Slovenija ima talent in vabijo na predavdicije.

Pa mi Banditek reče - mami, če me imaš rada, če me imaš prav zares rada, bi me pa lahko prijavila. Prosiiiiiiiiiiiiim.

Na vprašanje kaj bi počel, kakšen talent bi pokazal, pa kot iz topa pove, da bi itak pel. Zaka pa ne? Pa sprašujem "zaka" pa ja. In me trapasto gleda, pa pove, da ne, da to je njegov talent - Zaka pa ne, od Petelinov.

Kaj bo šele, ko bo najstnik? :)

Ko se vse obrne na glavo

Spanje... Vem, marsikateri starš mi zna povedati, da se ta zadeva ob podmladku za nekaj časa poslovi - no, vsaj tista, res kvalitetna. Pa OK, štekam. Za nekaj časa. Ampak sem tudi nestrpna in naj bi ta čas vseeno prešel relativno hitro. No, in v resnici tudi je bilo nekako tako. Do pred kratkim...

Zdaj pa imamo cele nočne selitve narodov. Dobesedno. Ker ne, da mora k nama priti dete, ne, še vsa njena posadka - škatla s Fillyi, njena Zala, ki tudi ne more spati sama, pa seveda še njena rjuhica. In vse to mora imeti v MOJI postelji DOVOLJ prostora. In to pomeni, da je ati odveč, da se mora premakniti nekam proti robu postelje, jaz pa moram biti tik ob otroku, da mi lahko piha toplo sapo direktno v ksiht, ne glede na to, da me to moti. Če tega ni - jok.

Pa sem rekla - vsem knjigam in nasvetom z raznih forumov navkljub - da otrok pa ja komot spi sam in da bom to že uredila. Pa po nekaj tednih dojela, da sem bistveno manj utrujena, če otroka mirno sprejmem, kot pa nekajkrat na noč vstajam (sva se izmenjavala) iz postelje in ga selim nazaj v njegovo kraljestvo. Ker na koncu koncev - vedno, ko se dete prikrade nazaj je - jok.

In, da je mera polna, in da le ni kdo prikrajšan, je tovrstne selitve začela prakticirati tudi srednja Banditka. Dete pride, se potuhne, kot da je to nekaj najbolj normalnega. Sicer sledi - jok.

In ker sem res že utrujena, neprespana in nestrpna - sem se začela seliti jaz. Kavč res ni najbolj udoben in prostoren, ker sredi noči res nimam dovolj energije, da bi iz njega delala splano področje, je pa prostor, kjer imam mir. Ker ravno zaradi njegovi ozkosti otroka stoično zavrnem, ko se mi hoče pridružiti in ga pošljem bodisi v njegovo posteljo ali k atiju. Seveda sledi - jok - ampak zadnji dve noči sem se vsaj za silo naspala.

Zdaj pa res več ne vem kaj, kako, kam, da bomo pri naši hiši končno spet vsi normalno spali - tam kjer je namenjeno, da spimo.

Kako hitro teče čas...

... Prav zares. Moj, no, najin - ker je mož le imel tudi nekaj besede pri tem - prvorojenec danes praznuje osmi rojstni dan.

Še svež je spomin na preživete dneve in noči v bolnici, ko nismo vedeli, če bodo njegova pljučka zdržala. Na prvi nasmeh, besedo, samostojni korak, ki ga je naredil pred natanko sedmimi leti. Spomin na ure in ure zlaganja Lego duplo kock, ki jih je imel tako rad. In na to, da mi je pri dveh letih in pol povsem suvereno rekel, naj ga pustim, da se bo igral sam, ker je velik. :) In na prve vrtčevkse korake, potem tudi šolske. Prvo zaljubljenost in sramežljivost ob tem...

Danes je pa pravi fante. Razmišljujoč, trmasto stoječ za svojim mišljenjem, včasih že s prav pobalinsko najstniškimi forami, ki mi/nama višajo pritisk. Resnično velik. Po drugi strani pa še vedno moje malo dete, ki potrebuje in si želi toplega objema in nežnosti.

Vse najboljše, Banditek!

Pa komaj začelo se je...

Šolsko leto, namreč. Naš Banditek je znova sedel za šolske klopi. Zadnjih 14 dni je na to že kar težko čakal, je pač pogrešal svoje prijatelje. Sem mu pa ta dogodek malo pokvarila, ker sem ga neprimerno ostrigla. To je njegovo mnenje. Čeravno ga vedno strižem na isti način. Ampak on bi sedaj imel frizuro kot C. Ronaldo. Nič ne pomaga, da nima vsaj podobnega tipa las. Tekle so debele solze, v prepričanju, da se mu bodo vsi sošoli smejali. Pa čeprav jih ima 3/4 ravno takšno frizuro. Ampak naš očitno noče biti ovca, kot da je to v vseh primerih nekaj slabega.

No, ampak prvi dan je preživel. Posmehovanja ni bilo, snidenje je bilo bojda nadvse prijetno. Vtis je bil kar se da pozitiven.

Danes pa... Komaj tretji dan, pa že sem jezna. Nek sošolec je superlativen. V vseh pogledih. OK, naj bo, me ne moti. Me pa močno zmoti, ker so ostali po njegovih besedah drek. Naš naj bi bil med drugim tudi nogometna gnida, no, to pa je prizadelo tudi njega. Pa ne trdim, da je nedolžna ovčka z angelsko pojavo in karakterjem, ampak takihle žaljenj pa ne maram. Ker tudi jaz ne žalim ljudi. In to učim tudi svoje otroke. Seveda oni niso superiorni in tudi kdaj kaj zleti, roka je prehitra. Me pa ob tem tolaži misel, da znajo priznati napako in se tudi opravičiti. Ko pa je Banditek danes želel, da se preneha z žalitvami, je menda slišal, da to ni nič takega, če pa je vse res!

Jezi me, ker se ne skrivamo. Ker ni skrivnost, da ima otrok težave z impulzivnostjo. In ker je zaradi tega potem ponekod označen kot problematičen. Saj nikoli nismo trdili, da je oh in sploh. Ampak zato mu kljub vsemu ni treba vsega požreti, ne vem, ali pa jaz narobe razmišljam. In jezi me, ker si nek otrok ob tem domišlja, da lahko počne kar se mu zaželi. Ker je najboljši športnik. Ker je sila brihten in karizmatičen. Da se ga zagovarja, da je občutljiv, da ga bolijo krivice. In se sprašujem, če je sploh kdo, ki ga ne? Mar nismo po svoje vsi občutljivi? Mar nas krivice ne prizadanejo, zaznamujejo?

Ja, res sem jezna. Tako jezna, da bi najraje takoj ukrepala. Do sedaj nisem nikoli, pa se že nekaj let vrsti eno in isto. Lani sem celo nekajkrat požrla dol slino, ker naš je pa ja v obravnavi. Danes pa razmišljam, da bi tovrstno obravnavo potrebovalo verjetno še večje število otrok. Ampak če starši niso za, tudi v šoli težko ukrepajo. In res ne vem, je nekaterim staršem popolnoma vseeno, če jim otroci serjejo po glavi? Kaj bo, ko bodo ta drek hoteli še razmazati po obrazih teh staršev, si pa raje sploh ne predstavljam...

Srednja Banditka

Ja, moja čebela danes praznuje. Še zelo živo se spomnim tistega dne, ki se je začel sredi noči z zobobolom in medtem, ko sem tuhtala, kaj mi je storiti, so me presenetili redni popadki. Dragi Bandit seveda ni verjel, da gre zares. Medtem, ko sem opravila vso potrebno toaleto, je bivikiral na balkonu ob veliki skodeli kave in zavojčku čikov. Še vedno malenkost nejevoljen - ker kaj pa jaz vem - je zbudil večjega Banditka in ga kar v pižami posedel v avto. V vsej zaspanosti in naglici smo doma pozabili njegove čevlje. Dragi me je odložil pred porodnišnico in peljal Banditka v varstvo, tam pa menda rekel, da gre "itak za lažni preplah" in da ga pride kmalu iskati. Tako za čevlje ne bo frke, ker bo dete prej ali slej spet v svoji postelji.

Potem pa se je vrnil k meni v porodnišnico, prepričan, da me bo zopet samo pobral in bo šel lahko v miru odspati še preostali del noči. Ja, tistega njegovega pogleda, ko me je zagledal v halji in mu je babica rekla, da gremo rodit, ne bom nikoli pozabila. Ergo, žena očitno le ve, kdaj je treba it rodit. :) Ravno takrat enkrat, v tistih trenutkih, sem tudi sama dojela, da le gre zares.

Potem je bila še ena zanimiva štorija, ko je strežnica poklicala mojega moža in potem še mene in naju - skupaj z enim neznancem - poslala v porodno sobo. Sem se bunila, da ta ni moj, pa me sprva sploh ni resno jemala. Ko je pa še tisti revež ves prestrašen izdavil, da tudi jaz nisem prava, se je pa le dalo zmeniti, da sva šla vsak s svojim pravim parom.

Sam porod je bil lep. Tudi babico sem imela krasno in sem, to se lahko pohvalim, kar pridno sodelovala. Ko sem dete dobila k sebi, sem bila najsrečnejša. Bila je tako zelo lepa, tako zelo moja. Tako zelo zaželjena, pričakovana in ljubljena. Malo je prehitela potek dogodkov, saj je bila nedonošena, ampak od samega začetka je bila moj mali klopek, takšna je še danes.

Kljub začetnim težavam in negodovanjem razvojne pediatrinje o nekih strašnih diagnozah, ter o tem, da ne napreduje dovolj dobro, je danes prava velika gospodična, saj je zrasla v nadpovprečno štiriletnico. In še vedno je tako zelo moja, še vedno ima rada, da ji zapojem pesem Andraža Hribarja Moja, moja, še vedno se rada crklja, še vedno je kljub vsemu tako zelo malo, občutljivo dete. Moje dete.

P.S.: Dilemo s pozabljenimi čevlji za večjega Banditka so rešili tako, da so mu nataknili sandale njihove takrat šestletnice. In moj junak se sploh ni nič pritoževal, čeprav je sredi mesta v njih sprehajal psička. :)

Zakaj Bandit-ka?

Hja, po eni strani dolga zgodba, po drugi pa čisto enostavna. Sama sem od nekdaj imela odpor do motorjev. Pa sem se kot najstnica ene parkrat peljala s kakšnim prijeteljem, ampak bolj zaradi firbca, nikoli pa nisem uživala. Se še dobro spomnim, da sem se na enem ovinku iz strahu pred padcem nagnila v kontra smer. Pa je takrat tisti fant ponorel, da me je peljal točno trikrat - prvič, zadnjič in nikoli več. Ker, da sem s tem sama najbolj ogrozila uspešno speljan ovinek. No, ampak je bil - uspešno speljan, mislim.

Moj brat po duši pa je bil nad motorji navdušen. In je varčeval za ta namen. Pa sta mu starša tak nakup branila in odsvetovala. In ju je upošteval, jasno pa je povedal, da ko bo imel šanso, se bo šel peljati s kakterim od kolegov. Pri tem je tudi ostalo. In nekega dne je sedel na motor nekega neznanca, ki se je pač tisti moment priključil družbi. In on se je seveda pustil zapeljati "en krog". Ma, kaj pustil, bilo mu je v užitek in veselje. Le da krog nikoli ni bil sklenjen, je pa nesreča sklenila njuni mladi življenji.

Verjetno mi ni treba preveč poudarjati, da je moja naklonjenost motorjem le še padla. Enostavno sem dolgo časa sovražila vse povezano z njimi, motoristi so bili v moji glavi predstavljeni kot nepredvidljivi divjaki. Dolgo časa sem žalovala in v sebi pestovala to izgubo, ta gnev.

Ampak naključje je hotelo, da sem se zaljubila v motorista. Že pred tem, pred to nesrečo. Ampak sva se takrat dogovorila, da v najini družini za motorje ne bo prostora. Prej me ni razumel, po tej nesreči pa je bil nekoliko razumlivejši. Potem pa je z leti njegova želja postala močnejša. Joj, kako sem norela, jokala, prosila, grozila,... Vse živo, samo, da si ne bi kupil motorja. Imela sva tudi že prvega otroka, pa drugi je bil na poti. Ampak sem vedela, da mu tega ne bom mogla ubraniti, na koncu koncev je bil mož s črtico, očka 1A, ni pohajkoval, popival, hodil na neskončno dolge rekreacije,... Nekaj mora vendrle tudi on imeti zase, ne? Vsaj tako mi je govoril razum, čeprav je srce divjalo.

In potem je res kupil motor. In se vozil. Takrat sem iz optimista prerasla v zmernega pesimista in nikoli nisem bila mirna, dokler ni bil doma. Spremljala sem cestne novice in podobno. Totalen frik. Potem pa je praznoval okroglo obletnico in za darilo si je zaželel le to, da bi me peljal en krog. Seveda se nisem dala, le kako mu pride kaj takega na misel. Nisem vedela, ali je padel na glavo, ali naj ga jaz enkrat ob priliki spotaknem, da bi padel in se tako skuliral. Ampak je bil vztrajen in je težil in težil. In potem sem - najverjetneje zaradi ljubezni do njega - popustila. Z groznim strahom v sebi, z negotovostjo. In doma že tretjim otrokom. Ampak sem se usedla in se pustila zapeljati.

Konca verjetno niti ne bi rabila razlagati - bilo mi je všeč. Še vedno polna dvomov in strahu, ampak počutila sem se neznansko dobro. In ko naj bi se tisti najin krog zaključil, sem ga naprosila, da pot vsaj malenkost podaljšava. Kakšen pogled mi je privoščil, škoda, ker nisem imela fotoaparata pri roki. No in tako se je začelo... Zdaj sama večkrat shecam, da kam greva. Uredim varstvo, tudi destinacijo zrihtam, če je treba, samo da se gre svobodno z vetrom v laseh. In uživam - prav zares. Letos sem celo imela namen iti delati izpit. Pa je iz nekih okoliščin vse skupaj padlo v vodo. Verjetno še k sreči, ker če uživam kot sopotnica, sem prepričana, da bi kot prava motoristka imela nemalo težav - in drugi, ki bi se skupaj z mano vozili na furo ravno tako.

Banditka pa ravno iz tega razloga. Ker je motor Bandit. :) In ker imam tri otroke, ki jim ljubkovalno tudi rečem, da so moji Banditi. Čeprav znajo biti včasih prav zaresni. Skratka - moja familja in moja malenkost smo vsi en pravi - Banditi. :)