Šola, šola, šolaaaaaaaa

Ja, šolsko leto je že v polnem zamahu. Naša prvošolka je še vedno navdušena nad novim statusom, mami študentka malo manj nad dejstvom, da še ni zaključila, petošolec pa... Ja, ima pa še vedno stare težave. Le, da so letos že kar na začetku eskalirale do konca. V razredu imajo namreč otroka, ki je po neki definiciji invalid, kar dodobra izkorišča. Ampak tokrat so tudi učiteljice priznale, da jih je prerasel, da bo potrebno drugačno ukrepanje.

 

In razmišljam o tem, do kam to lahko pripelje. Se je zgodilo, da je bil zaradi tega fanta cel razred brez malice, da jim tudi do nekajkrat tedensko odpade kakšna ura, ker se pogovarjajo o pereči problematiki. In da so zaradi reakcij na provokacije nemalokrat tudi ostali učenci "banditi". Tu pa se zaplete...

 

Ko je naše dete (in še precej drugih) iz vrtca prihajalo poškodovano, smo sprava učili po sistemu, da se tepsti ne sme. Otroka smo učili, naj se ne brani, naj gre stran. Če ne zaleže, pa do vzgojiteljice. Njen feedback je bil, naj se otroci pač dogovorijo sami med sabo. Ker to ni šlo, smo med drugimi kasneje tudi mi svojega začeli učiti, da ne sme udariti, če pa jih dobi, naj udari nazaj, naj se nekako ubrani.

 

Ampak v šoli pa ta praksa ne vzdrži. Ker je potem naenkrat lahko cel razred problematičen. In dokler je šlo samo za fante, je tako tudi bilo. Zdaj pa so na vrsti že dekleta. In, naj mi učiteljice odpustijo, ponosna sem na svojega sina, da je zaščitil šibkejšo dekle pred točo udarcev in jih nekaj namesto nje skasiral on. Pogrela je zahvala mamice te deklice, da je hvaležna, da se je vsaj nekdo vmešal. Čeravno je potem verbalno sočno zaključil prepir. In zato dobil podpis. Podpišem (in otroku moraliziram o prav in narobe, zatajim pa dejstvo, da sem malo pa vendrle ponosna nanj). Boli pa, da se delajo take razlike, da se ne ukrepa odločneje. Do kam to lahko gre, se vprašam. Je lahko nekdo, ki ima nek status invalida priviligiran in se mu dovoli več? Zato, ker se nam vsem (in to mislim iskreno) na nek način smili? Dilema. Ker v sebi še vedno nosim misel, da odbojke res ne bo moral igrati, pa tudi kitarist bo težko. Ampak na koncu koncev - lepo se pa lahko vseeno obnaša, mar ne?

Družinski ZAkonik

Tole pa moram dati ven iz sebe... Ravnokar namreč poslušam argumentiranje ZA in PROTI družinskemu zakoniku, čigar referendum nam sledi v nedeljo. In sem jezna, žalostna, z občutkom, da mi spet jemljejo moč.

Sama sem živela v takoimenovani normalni družini - mama + oče = otrok. In res je, velika večina mojih prijateljev je živela v podobnih razmerah. Pa vendar vsaka ta družina NI BILA normalna. Dogajale so se zlorabe. V katere se, v tistih t.i. zlatih časih, pač nihče ni prostovoljno vtikal, češ, da naj familja reši sama med sabo. Ker je takrat veljalo, da si udarce otrok pač sam prisluži. Ker se med prijatelji, bog ne daj celo med sosedi, ne sme izvedeti, da neka oseba ni takšna persona, za kakršno se kaže. Mislim, le kaj bodo pa ljudje rekli?! In tako so ljudje redno obračali glavo stran, celo tisti, ki bi po profesionalni funkciji imeli morlano dolžnost ukrepati.

In težko, res težko prenesem dejstvo, da še dandanes trdijo, da s sistemom ni nič narobe, zgolj zato, ker je težko priznati, da so homofobi! Težko prenesem dejstvo, da se zapenja za istospolne, prezira pa toliko dobrega, kar zakonik prinaša VSEM otrokom. Težko prenesem dejstvo, da nekdo trdi, da ta zakonik nobenemu otroku ne prinaša nič dodatnega. Jaz bi danes dala vse, da bi tak zakonik obstajal v tistih zlatih časih mojega odraščanja. Ker bi konkretno zame, pa za mnogo njih, ki so živeli v podobnih situacijah, nalagal, da je treba ob zlorabah ukrepati v dobro otroka in ne v dobro podobe "normalne" družine med sosedi!

Odvisnosti

Ljudje smo bojda lahko odvisni od marsičesa. Zase lahko vsaj dve odvisnosti priznam v šusu. Ampak to niti ni problem. Ta nastane, ko nam je, no, vsaj meni, ta odvisnost na nek način odtujena...

Jap, takrat pa jaz začnem trpeti. Ne v pravem pomenu besede, ampak občutki so dovolj zgovorni, da se globoko zamislim. Zdaj je ta čas. Ker sem po totalni neumnosti uničila prenosnik, se brez njega na nek način počutim golo. OK, saj je pri hiši še en, ki je lahko trenutno rezervni, za prvo silo se lahko uporabi tudi Android na mobilcu, ali pa pač potrpi, da pride moj stari, dobri leptop spet cel v moje roke.

Ampak ne, meni je to kar nekako pretežko. OK, rezervnega sem uporabljala nekaj dni, ampak to ni to, ker gor ni mojih stvari. Android me jezi, ker se mi redno dogaja, da ponesreči prehitro pošljem sporočila, pa še vse je tako nekam majhno. Da bi zdržala brez? Se pardoniram, ampak psihoterapija TOLIKO pa spet ni pomagala, čeprav je tudi res, da niti ni šla v to smer.

Ampak sem našla rešitev, pravzaprav jo je našla boljša polovica. Ha! Pri hiši je, zahvaljujoč Banditovemu fohu, še nekaj teh zadev in me je odrešil in mi prinesel monitor, dokler ne prispe nov displej za prenosnika. In jaz se takoj počutim spet malo bolj oblečeno. :)

Pa komaj začelo se je...

Šolsko leto, namreč. Naš Banditek je znova sedel za šolske klopi. Zadnjih 14 dni je na to že kar težko čakal, je pač pogrešal svoje prijatelje. Sem mu pa ta dogodek malo pokvarila, ker sem ga neprimerno ostrigla. To je njegovo mnenje. Čeravno ga vedno strižem na isti način. Ampak on bi sedaj imel frizuro kot C. Ronaldo. Nič ne pomaga, da nima vsaj podobnega tipa las. Tekle so debele solze, v prepričanju, da se mu bodo vsi sošoli smejali. Pa čeprav jih ima 3/4 ravno takšno frizuro. Ampak naš očitno noče biti ovca, kot da je to v vseh primerih nekaj slabega.

No, ampak prvi dan je preživel. Posmehovanja ni bilo, snidenje je bilo bojda nadvse prijetno. Vtis je bil kar se da pozitiven.

Danes pa... Komaj tretji dan, pa že sem jezna. Nek sošolec je superlativen. V vseh pogledih. OK, naj bo, me ne moti. Me pa močno zmoti, ker so ostali po njegovih besedah drek. Naš naj bi bil med drugim tudi nogometna gnida, no, to pa je prizadelo tudi njega. Pa ne trdim, da je nedolžna ovčka z angelsko pojavo in karakterjem, ampak takihle žaljenj pa ne maram. Ker tudi jaz ne žalim ljudi. In to učim tudi svoje otroke. Seveda oni niso superiorni in tudi kdaj kaj zleti, roka je prehitra. Me pa ob tem tolaži misel, da znajo priznati napako in se tudi opravičiti. Ko pa je Banditek danes želel, da se preneha z žalitvami, je menda slišal, da to ni nič takega, če pa je vse res!

Jezi me, ker se ne skrivamo. Ker ni skrivnost, da ima otrok težave z impulzivnostjo. In ker je zaradi tega potem ponekod označen kot problematičen. Saj nikoli nismo trdili, da je oh in sploh. Ampak zato mu kljub vsemu ni treba vsega požreti, ne vem, ali pa jaz narobe razmišljam. In jezi me, ker si nek otrok ob tem domišlja, da lahko počne kar se mu zaželi. Ker je najboljši športnik. Ker je sila brihten in karizmatičen. Da se ga zagovarja, da je občutljiv, da ga bolijo krivice. In se sprašujem, če je sploh kdo, ki ga ne? Mar nismo po svoje vsi občutljivi? Mar nas krivice ne prizadanejo, zaznamujejo?

Ja, res sem jezna. Tako jezna, da bi najraje takoj ukrepala. Do sedaj nisem nikoli, pa se že nekaj let vrsti eno in isto. Lani sem celo nekajkrat požrla dol slino, ker naš je pa ja v obravnavi. Danes pa razmišljam, da bi tovrstno obravnavo potrebovalo verjetno še večje število otrok. Ampak če starši niso za, tudi v šoli težko ukrepajo. In res ne vem, je nekaterim staršem popolnoma vseeno, če jim otroci serjejo po glavi? Kaj bo, ko bodo ta drek hoteli še razmazati po obrazih teh staršev, si pa raje sploh ne predstavljam...

Nenačrtovana praznovanja

Takšna so mi čedalje ljubša. Ker vse pogosteje opažam, da daleč najbolje izpadejo. Če nekaj planiramo in vabimo v goste, zna biti že kakšen dan pred tem rahlo živčen, ko načrtujemo kam bomo vse posedli (da ne omenjam še možnosti slabega vremena, ki nam načrte seveda na hitro podre), kaj bomo postregli in tako dalje. Sledi razmislek o tem kaj bomo postavili na mizo in letni časi nam včasih dopuščajo obilo domišljije, včasih pač manj. In potem nabava, ki mi že tako ne diši najbolje. In čeprav si vedno znova obljubim, da naslednjič pa ne bom kupila toliko kruha, mi ga vsako rundo ostane nekaj kil.

Ko pride do dneva D je pa norišnica. Malih Banditov seveda ne moreš dati na "off", po drugi strani pa se poskusi, da bi jih vključil v sodelovanje znajo hitro končati s kakšnim jokom ali ihto. Potem tik pred zdajci v glavo skoči alarm, da smo pozabili iti po mize in klopi in mož seveda med sopihanjem pizdaka, da bo naslednjič to pripravil že par dni prej. Predno zloži vse zice iz avta, ga jaz seveda pričakujem, da je zadeva že urejena in bo lahko opravil kaj drugega. Yea, right...

Potem režem, mešam, paniram, mariniram, pečem, pomivam,... Skratka, dela čez glavo. In štejem, če bomo res imeli dovolj krožnikov, pa vendar se na koncu itak odločim za PVC varianto. In ko je miza končno nared in Banditki bolj ali manj na skrivaj pomalicajo že pol peciva, sem že tako utrujena, da bi najraje za kakšno urco zadremala. In se usedem in... Čakam!!! Uf, sovražim zamujanje. Pa praviloma vedno čakamo. Kakšen par se najde, ki pride bolj ali manj točno (ja, seveda vedno en in isti), ostale se pa čaka. 15 minut, pol ure, tudi uro in pol. In tačas čaram s hrano, da ne bo postana, ohlajena. In da bo ostalo še kaj peciva za povabljene.

Potem pa pridejo in se imamo fajn. Z leti opažam, da sem vse slabša gostiteljica, ker enostavno pozabim opaziti kakšen prazen kozarec, steklenico piva,... Pa so k sreči navajeni, da beseda ni konj. In se potrudimo kolikor gre, ostalo pa se družimo, debatiramo,... Ko gostje gredo mi seveda ostane še nekaj pomivalnih strojev za oprati, pa sesalec kriči iz kota naj ga že opazim. Če pa smo zunaj, pa mi vest pred sosedi ne da, da bi vse skupaj pustila in se drug dan spravila na delo. Čeprav, priznam, sem vedno srečna, ko je vse pospravljeno, še bolj pa drugi dan, ko vstanem v kolikor toliko urejeno stanje.

Skoraj vse od naštetega pa pri nenapovedanih obiskih odpade. Saj pade tudi kakšna hrana, še sploh, če je na sporedu kakšen rojstni dan. Ampak to je bolj v stilu slučaja, da je pač kaj ponuditi. Pijača je tudi že v hladilniku, kozarci na dosegu roke. In gostje se znajo zvrstiti preko celega dneva. Pa si kljuko poda ravno toliko ljudi kot v zgornjih primerih. Ampak utrujena sem kljub vsemu manj. Vprašanje zakaj, po mojem zato, ker se dogaja preko celega dne, bolj počasi in bolj na malo, ne pa naenkrat cel šus.

Ja, definitivno bomo dali v hišna pravila, da je dan odprtih vrat po željah obiskovalcev in naj si sami izberejo primerno uro. Če nas pa ne bo doma, pa - več sreče prihodnjič. :)