Konfuznost

V mojem domačem kraju je bila neka prireditev v čast občini, s svojim prihodom pa so nas presenetili še nogometaši svetovnega kova. Namestila sem se nasproti cerkve med lokal in stanovanjsko hišo, ob zid, za katerim je bila včasih kino dvorana. Udobno sem se namestila na stol in debatirala z družbo. Opazovala sem oranžen pano, ki je bil razpotegnjen vse od cerkve in nekdanjih garaž lokalnega podjetja.

Počasi se je začelo temniti in ravno, ko je prišlo do najpomembnejšega trenutka zame, se je v množici porazgubila vsa moja družba. In kaj hujšega, ravno v tistem trenutku sem imela priložnost, da bi se fotkala s Kaka-jem in Ronaldo-m.!!! Da je bila mera polna, nisem s seboj imela niti mobitela, da bi vsaj z njim naredila kakšno simbolično fotko, s katero bi se lahko pohvalila z njima.

In potem me iz hude zadrege in nemoči reši punca, ki je sedela nekje za mano. Da me pa ja lahko ona slika in mi kasneje pošlje fotke. Vesela, da bom vseeno imela nekaj s čimer se bom lahko bahala, sem seveda zgrabila bika za roge. Potem mi je dala številko, z obljubo, da se kasneje slišiva in se dogovoriva za fotke.

Sicer še vedno slabe volje, ker so me naenkrat vsi pustili na cedilu, pa vendar ne več tako zelo besna, se podam v bližnji kulturni dom, da bi le uvidela koga od "svojih". Pa ni bilo nikjer nikogar in nato sem se, spet polna besa, odpravila proti domu. V tistem času je kamion, ki je sicer namenjen prevozu žive živine, tokrat pa napolnjen s slavnimi nogometaši (ki so čepeli en zdraven drugega in gotovo jim ni moglo biti udobno, ampak so potrpeli, le da so nam naredili veselje) ravno speljal. Uzrla sem še Kaka-ja, nato pa bolj odločno krenila proti domu.

Tam me je mati prosila (četudi ji v praksi to ni bilo poznano), naj se v stanju kakršnem sem raje umaknem v svojo sobo. Sama sem odreagirala tako, da sem ji, pred njenimi gosti, seveda, zagotovila, da ji ne bom delala sramote in jo s tem spravila v zadrego, kar mi je, priznam, v tistem trenutku ugajalo.

Potem sem , zavoljo tega, da bi čimprej prišla do težko pričakovanih otipljivih spominkov na pretekle trenutke, poiskala mobilni telefon z namenom, da pokličem tisto punco iz tretjega odstavka. Ko pa sem odtipkala številko, se mi je na ekranu izpisalo "Od Luka mama", kar je pomenilo, da sem to številko že imela v imeniku. In kar je pomenilo, da mi je punca dala neko popolnoma napačno, izmišljeno številko, ker ta "Od Luka mama" je pomenilo "Ne dviguj, če ne želiš težav!"

V tistem trenutku je moj bes narastel do vrhunca in polna razočaranja, izgubljena ter zavržena, sem se spet podala na kraj prireditve. V nekem lokalu, ki je od našega kraja sicer oddaljen nekaj kilometrov (je pa še v naši občini), sem potem naletela na sošolko iz prvega letnika, katere nisem videla že nekaj časa. V stanju v kakršnem sem bila, je niti videti nisem hotela, pa tudi sicer se mi zdi, da sem bila nanjo jezna, čeprav sem že pozabila za kakšen spor naj bi šlo.

Kasneje se je nekako le razjasnilo, da je ona tudi v neki navezavi s punco iz tretjega odstavka, saj naj bi bila dekle njenega brata, po drugi strani pa tudi v navezavi z "Od Luka mama". Nekaj mi je rekla, nekoliko protestirala, češ, da sem vzvišena, malo sva si skočili v lase, nato pa si padli v objem, ker se res že dolgo nisva videli, nedolgo tega, v tistih srednješolskih časih sva se pa vendrle imeli resnično radi.

In potem... Sem se zopet zbudila. Evo, takele konfuznosti se mi dogajajo že cel teden. S tem, da te sanje niso bile edine to noč, kje pa. So bile točno tretje, če gledam koliko različnih tem se mi je podilo po glavi. In vsakič, ko se ponoči zbudim (kar je, žal, tudi do 6x na noč), se mi potem sanja nekaj novega. Razmišljam, če bi si resnično onislila nek blok in začela zadeve zapisovati, kot mi je svetovala kolegica, ker menda ti je čez nekaj časa to potem predvsem smešno. Trenutno se mi resnično zdi vse res le močno zmešano in tuhtam, kaj mi želi moja podzavest povedati.