Družinski ZAkonik

Tole pa moram dati ven iz sebe... Ravnokar namreč poslušam argumentiranje ZA in PROTI družinskemu zakoniku, čigar referendum nam sledi v nedeljo. In sem jezna, žalostna, z občutkom, da mi spet jemljejo moč.

Sama sem živela v takoimenovani normalni družini - mama + oče = otrok. In res je, velika večina mojih prijateljev je živela v podobnih razmerah. Pa vendar vsaka ta družina NI BILA normalna. Dogajale so se zlorabe. V katere se, v tistih t.i. zlatih časih, pač nihče ni prostovoljno vtikal, češ, da naj familja reši sama med sabo. Ker je takrat veljalo, da si udarce otrok pač sam prisluži. Ker se med prijatelji, bog ne daj celo med sosedi, ne sme izvedeti, da neka oseba ni takšna persona, za kakršno se kaže. Mislim, le kaj bodo pa ljudje rekli?! In tako so ljudje redno obračali glavo stran, celo tisti, ki bi po profesionalni funkciji imeli morlano dolžnost ukrepati.

In težko, res težko prenesem dejstvo, da še dandanes trdijo, da s sistemom ni nič narobe, zgolj zato, ker je težko priznati, da so homofobi! Težko prenesem dejstvo, da se zapenja za istospolne, prezira pa toliko dobrega, kar zakonik prinaša VSEM otrokom. Težko prenesem dejstvo, da nekdo trdi, da ta zakonik nobenemu otroku ne prinaša nič dodatnega. Jaz bi danes dala vse, da bi tak zakonik obstajal v tistih zlatih časih mojega odraščanja. Ker bi konkretno zame, pa za mnogo njih, ki so živeli v podobnih situacijah, nalagal, da je treba ob zlorabah ukrepati v dobro otroka in ne v dobro podobe "normalne" družine med sosedi!

Nemi krik

Te dni so mediji v vseh mogočih oblikah polni nove družinske tragedije. Sama sem zanjo izvedela v službi od sodelavcev, ki so imeli temo v zobeh, sicer polni zgražanja, ampak vseeno kot neko povsem običajno debato. Sprva niti nisem verjela, da govorijo o resničnem dogodku, zdelo se je preveč neverjetno. Sem pa o tem precej razmišljala.

Na žalost in navkljub neki prvinski naivnosti ki občasno še zatli v meni, vem, da se dogajajo hude stvari. Da jih povzročajo tisti, ki bi nam morali stati ob strani, nas imeti radi takšne kot smo in nas sprejemati. Pa mnogokrat, žal, ni tako. V preteklosti sem bila do ljudi, ki so soljudjem dokazovali svoj prav z nasiljem, izjemno kritična. Danes razmišljam malo drugače. Kritična sem še vedno, ker nasilja v nobeni obliki ne toleriram. Se pa danes tudi vprašam, kaj nekoga pripelje tako daleč.

Če je to starš in dela hudo svojemu otroku, je sploh nepojmljivo. Pa vendar, tak je moj občutek in izkušnje iz pogovorov, se pogosto pride do zaključka, da je bil tudi on v otroštvu zlorabljen. Včasih se mi je zdelo to nepomembno, češ, da je zdaj in tukaj ta oseba odrasla in da kot taka seveda ve kaj je prav in kaj narobe. Pa vendar ne gra tako vse po defoltu. Če bi šlo, na svetu ne bi bilo več gorja. Velikokrat vemo, kako bi bilo prav, pa vendar odreagiramo narobe. Lahko se tega celo zavedamo, pa vseeno uberemo to pot, lahko v efektu. In četudi poiščeš pomoč, ker želiš drugače, bolje, je presneto težko spremeniti vzorce, ki so nam vcepljeni.

Kaj je očeta prešinilo, da je zalučal svojo hčerko skozi okno, ne vem. Si pa želim, da nikdar več ne bi rabili vedeti za takšne in podobne dogodke. Želim si, da bi se notranje psihične stiske reševale tam, kjer so nastale - v naši notranjosti. In da bi otroci kljub vsemu še zmogli obdržati v sebi občutke brezskrbnosti.

Dileme

Spet se ukvarjam z (nedokončanim) študijem, jasno, ko se pa bliža rok za prijavo. In spet občutek nuje, da je nekaj vendrle potrebno narediti, čeprav časovno sovpadanje ni ravno idealno, ker je precej nujnega dela na drugih področjih. Pa venadrle, če gledam, da potem ko začnem, še (najmanj) štiri leta nimam nič za pokazati, sem začela deset let prepozno - tako ali drugače.

Večja dilema je pa kaj. Poslušati srce in iti v študij nečesa, kar si od nekdaj želim? Ali iti zastavljeno naprej, plus temu je, da je v teh razmerah tudi bolj praktično - kar pa na koncu koncev ne zagotavlja takojšnjega kruha za vnaprej. Predmetnik mi tudi ne pomaga dosti, ker me obe smeri po svoje pritegneta. Da pa bi bilo odločilnih 500€, kolikor je razlika v programu na letnik, se mi pa ne zdi merodajno. Se mi zdi, da sem sicer dosti odločna, pri takih, res pomembnih zadevah pa kar nekako zatajim in mencam in mencam in ne vem kam se obrniti. Da le ne bo 8. marec prehitro naokoli...

Smisel za humor

Če nekako posplošujem, imamo to zadevščino vsi. Se pa s tem različno spopadamo. Moja malenkost nima ravno nekega smisla za humor, vsaj v preteklosti je bilo tako. Sem se pa z leti naučila, da se lahko ponorčujem tudi iz sebe. Tovrstni podvigi znajo biti zabavni.

Kaj pa se skriva zadaj? Je za nasmehom res sproščenost, ali pa nemara kdo s tem le prikrije svojo šibko točko? Išče potrditev v smislu "saj nisi tak" ali pa nemara "vsa čast ti, da se znaš nasmejati na svoj račun"?

Kaj pa črni humor? V resnici mi nikoli ni bil blizu. Do pred kratkim. Potem pa sem spoznala nekoga, ki ga obvlada. Od začetka sem bila še malenkost šokirana, zdaj pa mi je čedalje bolj všeč. In tudi ostali okoli mene so bojda zapazili, da imam zadnje čase popolnoma drugačen smisel za humor - sem se ga očitno čisto navlekla od te dotične osebe. Kakšen to verjetno pripisuje tudi "norosti", se mi pa vseeno zdi, da je nekaterim ta novi jaz všeč. Meni tudi. Si vsaj žil ne rabim rezati. ;o)

Kaj bolj boli?

Že zadnjič z eno mešano, pa danes z žensko družbo smo imeli na sporedu nekako podobna pogovora - varanje in "varanje".

Prvo v smislu konkretneg primera kar nas večina razume pod varanje, torej telesni kontakt. Lahko gre baje za golo telovadbo, oz. seks brez obveznosti in čustev, lahko pa za seks kjer so čustva vpletena. Seveda pa ima vsaj eden izmed dotičnih varajočih doma stalnega partnerja.

V drugem primeru pa gre za čustveno varanje, ko se oseba na nekoga naveže, si želi njegove družbe, morda tudi kakšnega objema, čeprav želje po seksu nima. Ali pa si želi njegove družbe in ima tudi željo po seksu, vendar tega ne udejanji iz različnih razlogov.

Kaj bolj boli?

Razmišljam o tem, pa ne morem natančno odgovoriti. Mene bi razočaralo in strlo oboje, oziroma vse štiri variante. Bi me pa, kljub vsemu in kljub temu, da sem dolga leta razmišljala drugače, verjetno najbolj sesulo dejstvo, da si partner želi bližine neke druge osebe, njegovih pogovorov in morda tudi objemov (ja, ali pa celo seksa), če bi o tem sanjaril. Prizadelo bi me tudi, če bi me varal dolgotrajno, z eno in isto osebo, takorekoč živel dvojno življenje. Saj ne, da bi seks za eno noč šel mimo nekako napolopaženo, je še kako kompleksna zadeva, ampak čustva so tista, ki naju vežejo in če bi dopustila, da vmes pride še tretja oseba... Je s tem, po vsej verjetnosti, veze nekako konec, mar ne?

Ne vem, samo razmišljam. Je pa bilo še eno podvprašanje - bi žensko bolelo bolj, da jo je prevaral z neko "boljšo" partijo, ali da jo je prevaral z moškim? Pomojem prvo, čeprav vem, da ne gre posploševati. Ali bi moški ego trpel bolj, če bi si partnerica omislila novega (kakršnegakoli že) ljubimca, ali če bi si poiskala žensko partnerico? Hm, tukaj pa skoraj z gotovostjo trdim, vsaj kar poznam mnenj močnejšega spola okoli mene, da bi jih bolj bolelo prvo, druga varianta bi se jim nemara zdela celo seksi.

Smo res ženske z Venere in moški z Marsa?

Konfuznost

V mojem domačem kraju je bila neka prireditev v čast občini, s svojim prihodom pa so nas presenetili še nogometaši svetovnega kova. Namestila sem se nasproti cerkve med lokal in stanovanjsko hišo, ob zid, za katerim je bila včasih kino dvorana. Udobno sem se namestila na stol in debatirala z družbo. Opazovala sem oranžen pano, ki je bil razpotegnjen vse od cerkve in nekdanjih garaž lokalnega podjetja.

Počasi se je začelo temniti in ravno, ko je prišlo do najpomembnejšega trenutka zame, se je v množici porazgubila vsa moja družba. In kaj hujšega, ravno v tistem trenutku sem imela priložnost, da bi se fotkala s Kaka-jem in Ronaldo-m.!!! Da je bila mera polna, nisem s seboj imela niti mobitela, da bi vsaj z njim naredila kakšno simbolično fotko, s katero bi se lahko pohvalila z njima.

In potem me iz hude zadrege in nemoči reši punca, ki je sedela nekje za mano. Da me pa ja lahko ona slika in mi kasneje pošlje fotke. Vesela, da bom vseeno imela nekaj s čimer se bom lahko bahala, sem seveda zgrabila bika za roge. Potem mi je dala številko, z obljubo, da se kasneje slišiva in se dogovoriva za fotke.

Sicer še vedno slabe volje, ker so me naenkrat vsi pustili na cedilu, pa vendar ne več tako zelo besna, se podam v bližnji kulturni dom, da bi le uvidela koga od "svojih". Pa ni bilo nikjer nikogar in nato sem se, spet polna besa, odpravila proti domu. V tistem času je kamion, ki je sicer namenjen prevozu žive živine, tokrat pa napolnjen s slavnimi nogometaši (ki so čepeli en zdraven drugega in gotovo jim ni moglo biti udobno, ampak so potrpeli, le da so nam naredili veselje) ravno speljal. Uzrla sem še Kaka-ja, nato pa bolj odločno krenila proti domu.

Tam me je mati prosila (četudi ji v praksi to ni bilo poznano), naj se v stanju kakršnem sem raje umaknem v svojo sobo. Sama sem odreagirala tako, da sem ji, pred njenimi gosti, seveda, zagotovila, da ji ne bom delala sramote in jo s tem spravila v zadrego, kar mi je, priznam, v tistem trenutku ugajalo.

Potem sem , zavoljo tega, da bi čimprej prišla do težko pričakovanih otipljivih spominkov na pretekle trenutke, poiskala mobilni telefon z namenom, da pokličem tisto punco iz tretjega odstavka. Ko pa sem odtipkala številko, se mi je na ekranu izpisalo "Od Luka mama", kar je pomenilo, da sem to številko že imela v imeniku. In kar je pomenilo, da mi je punca dala neko popolnoma napačno, izmišljeno številko, ker ta "Od Luka mama" je pomenilo "Ne dviguj, če ne želiš težav!"

V tistem trenutku je moj bes narastel do vrhunca in polna razočaranja, izgubljena ter zavržena, sem se spet podala na kraj prireditve. V nekem lokalu, ki je od našega kraja sicer oddaljen nekaj kilometrov (je pa še v naši občini), sem potem naletela na sošolko iz prvega letnika, katere nisem videla že nekaj časa. V stanju v kakršnem sem bila, je niti videti nisem hotela, pa tudi sicer se mi zdi, da sem bila nanjo jezna, čeprav sem že pozabila za kakšen spor naj bi šlo.

Kasneje se je nekako le razjasnilo, da je ona tudi v neki navezavi s punco iz tretjega odstavka, saj naj bi bila dekle njenega brata, po drugi strani pa tudi v navezavi z "Od Luka mama". Nekaj mi je rekla, nekoliko protestirala, češ, da sem vzvišena, malo sva si skočili v lase, nato pa si padli v objem, ker se res že dolgo nisva videli, nedolgo tega, v tistih srednješolskih časih sva se pa vendrle imeli resnično radi.

In potem... Sem se zopet zbudila. Evo, takele konfuznosti se mi dogajajo že cel teden. S tem, da te sanje niso bile edine to noč, kje pa. So bile točno tretje, če gledam koliko različnih tem se mi je podilo po glavi. In vsakič, ko se ponoči zbudim (kar je, žal, tudi do 6x na noč), se mi potem sanja nekaj novega. Razmišljam, če bi si resnično onislila nek blok in začela zadeve zapisovati, kot mi je svetovala kolegica, ker menda ti je čez nekaj časa to potem predvsem smešno. Trenutno se mi resnično zdi vse res le močno zmešano in tuhtam, kaj mi želi moja podzavest povedati.