sreda, 30. marec 2011

Nemi krik

Te dni so mediji v vseh mogočih oblikah polni nove družinske tragedije. Sama sem zanjo izvedela v službi od sodelavcev, ki so imeli temo v zobeh, sicer polni zgražanja, ampak vseeno kot neko povsem običajno debato. Sprva niti nisem verjela, da govorijo o resničnem dogodku, zdelo se je preveč neverjetno. Sem pa o tem precej razmišljala.

Na žalost in navkljub neki prvinski naivnosti ki občasno še zatli v meni, vem, da se dogajajo hude stvari. Da jih povzročajo tisti, ki bi nam morali stati ob strani, nas imeti radi takšne kot smo in nas sprejemati. Pa mnogokrat, žal, ni tako. V preteklosti sem bila do ljudi, ki so soljudjem dokazovali svoj prav z nasiljem, izjemno kritična. Danes razmišljam malo drugače. Kritična sem še vedno, ker nasilja v nobeni obliki ne toleriram. Se pa danes tudi vprašam, kaj nekoga pripelje tako daleč.

Če je to starš in dela hudo svojemu otroku, je sploh nepojmljivo. Pa vendar, tak je moj občutek in izkušnje iz pogovorov, se pogosto pride do zaključka, da je bil tudi on v otroštvu zlorabljen. Včasih se mi je zdelo to nepomembno, češ, da je zdaj in tukaj ta oseba odrasla in da kot taka seveda ve kaj je prav in kaj narobe. Pa vendar ne gra tako vse po defoltu. Če bi šlo, na svetu ne bi bilo več gorja. Velikokrat vemo, kako bi bilo prav, pa vendar odreagiramo narobe. Lahko se tega celo zavedamo, pa vseeno uberemo to pot, lahko v efektu. In četudi poiščeš pomoč, ker želiš drugače, bolje, je presneto težko spremeniti vzorce, ki so nam vcepljeni.

Kaj je očeta prešinilo, da je zalučal svojo hčerko skozi okno, ne vem. Si pa želim, da nikdar več ne bi rabili vedeti za takšne in podobne dogodke. Želim si, da bi se notranje psihične stiske reševale tam, kjer so nastale - v naši notranjosti. In da bi otroci kljub vsemu še zmogli obdržati v sebi občutke brezskrbnosti.

nedelja, 27. marec 2011

Ukradli so uro

Ja, danes ponoči so nam ukradli uro. Ali kot bi rekel gospod Pisk iz risanke Nodi - Primer izgubljene ure.

Saj se v resnici ni zgodilo nič življenjsko pomembnega, čeravno v obdobju, ko mi spanca še in še primanjkuje sama to občutim skorajda že kot brutalnost. Pa vendar sem danes spala dolgih 11 ur, vmes sta bili samo dve krajši prekinitvi. Neprecenljivo, res.

Se mi pa zdi to premikanje ure vseeno nesmiselno. Včeraj so pri poročilih sicer navedli, da je pozitivno, ker da bomo imeli danes dan skoraj do osme ure zvečer. Saj vem, poleti pa do desete. Ampak meni in moji družini to ne odtehta toliko kolikor odtehta dejstvo, da smo se zadnjih 14 dni od doma odpravljali podnevi, čeravno je bila ura res zgodnja. In za naše Banditke je za začetek dneva najpomembnejše, da je zunaj jutro in ne črna noč. Le kako me bo najmlajša Banditka zdaj zbujala ob peti uri, naj se vendrle že zbudim, ker je zunaj jutro? No ja, morda bom pa vsaj ob prostih dnevih premaknjeni uri na čast doživela, da bom lahko brezskrbno smrčala tja do šeste, sedme ure zjutraj.