... Prav zares. Moj, no, najin - ker je mož le imel tudi nekaj besede pri tem - prvorojenec danes praznuje osmi rojstni dan.
Še svež je spomin na preživete dneve in noči v bolnici, ko nismo vedeli, če bodo njegova pljučka zdržala. Na prvi nasmeh, besedo, samostojni korak, ki ga je naredil pred natanko sedmimi leti. Spomin na ure in ure zlaganja Lego duplo kock, ki jih je imel tako rad. In na to, da mi je pri dveh letih in pol povsem suvereno rekel, naj ga pustim, da se bo igral sam, ker je velik. :) In na prve vrtčevkse korake, potem tudi šolske. Prvo zaljubljenost in sramežljivost ob tem...
Danes je pa pravi fante. Razmišljujoč, trmasto stoječ za svojim mišljenjem, včasih že s prav pobalinsko najstniškimi forami, ki mi/nama višajo pritisk. Resnično velik. Po drugi strani pa še vedno moje malo dete, ki potrebuje in si želi toplega objema in nežnosti.
Vse najboljše, Banditek!
Ni komentarjev:
Objavite komentar