Življenje se vrača

Jap, zdaj pa končno lahko za ziher trdim, da se v moje pore nazaj vrača življenje. Ne le v prisotnost, tudi v prisebnost. In občutek je lep. :)

Počasi se tudi zaključuje skupinska psiho/analiza/terapija in moram priznati, da je bilo kar dovolj. Kolegica mi je rekla, da očitno sem res bolje, ker se mi nekako ne da več in sem sita. Sem pa odnesla ogromno materiala. Nekaj je že predelanega, ogromno ga je pa še treba. Pa ne samo to, vsekakor bo treba tudi kakšen del uporabit, ga posvojiti in tako vzeti za svojega. Se samo bojim, da bom prehitro zadovoljna in bom potem nehala brcati. Čeprav imam po drugi strani hud opomin in spomin, tako da si tega ne smem več privoščiti.

Sem pa v teh mesecih spoznala ogromno nekih novih ljudi. Nekateri se usedejo v srce bolj, drugi manj. Tretji bolj pikirajo na dušo in dušne zadeve, spet četrti so le mimobežni. Vsak zase pa neponovljiv in oseba, od katere sem se nekaj lahko naučila. To cenim.

Zdaj pa novim zmagam naproti. :)