Minljivost

Prevračam, obračam in gnetem misli, ki se mi podijo po glavi, pa še vedno nikakor ne pridem do enega enostavnega zaključka o minljivosti, ki čaka vse nas. Le da si nekateri ta trenutek izberejo sami, drugi se ga odločijo mirno počakati, tretji pa si ga ne želijo, čeprav se jim ta trenutek približuje.

Te dni smo pokopali neko osebo. Ki je bila mnogim zelo draga. Ki je odšla mnogo, mnogo prezgodaj. Ki je bila v prvi vrsti človek, z nabrušenim jezikom in svojim mnenjem in je za svojo besedo stala, kar se danes pogosto zdi prava redkost. Osebo, ki je bila partner in starš.

In tako zelo sem jezna, razočarana. Da je dete moralo pokopati svojega mladega starša. Da je partner moral pokopati najdražjo osebo. Da bolezen resnično ne izbira, niti ne da časa. Ker se ne vpraša, samo jemlje.

In že tako zaznamovana s svojo boleznijo bo morala mala deklica sprejeti, da ljubega očka ni več. Moja draga kolegica iz nekih preteklih dni, ampak v spominu še vedno zelo dobra, prijetna in draga oseba, bo morala zdaj sama naprej po tej poti... Razmišljam o njeni vlogi v tem svetu. O vlogi, ki ji jo je naložilo življenje. In jo občudujem, da zmore. Minljivost doživlja dan za dnem, in hodi z njo z roko v roki. Zmore.

In potem razmišljam o vseh dobrih nasvetih, naj ji/jima bo prizanešeno. Kaj le? Izgubili so vse, le volje do življenja ne. To je tisto kar je za občudovati, prizanesljiv do te družinice tako ali tako ni bil nihče, pa naj se imenuje kakorkoli že želi. In vesela sem, da jo poznam. Od nje se lahko marsikaj naučim.