Če nekako posplošujem, imamo to zadevščino vsi. Se pa s tem različno spopadamo. Moja malenkost nima ravno nekega smisla za humor, vsaj v preteklosti je bilo tako. Sem se pa z leti naučila, da se lahko ponorčujem tudi iz sebe. Tovrstni podvigi znajo biti zabavni.
Kaj pa se skriva zadaj? Je za nasmehom res sproščenost, ali pa nemara kdo s tem le prikrije svojo šibko točko? Išče potrditev v smislu "saj nisi tak" ali pa nemara "vsa čast ti, da se znaš nasmejati na svoj račun"?
Kaj pa črni humor? V resnici mi nikoli ni bil blizu. Do pred kratkim. Potem pa sem spoznala nekoga, ki ga obvlada. Od začetka sem bila še malenkost šokirana, zdaj pa mi je čedalje bolj všeč. In tudi ostali okoli mene so bojda zapazili, da imam zadnje čase popolnoma drugačen smisel za humor - sem se ga očitno čisto navlekla od te dotične osebe. Kakšen to verjetno pripisuje tudi "norosti", se mi pa vseeno zdi, da je nekaterim ta novi jaz všeč. Meni tudi. Si vsaj žil ne rabim rezati. ;o)
Ni komentarjev:
Objavite komentar