Srednja Banditka

Ja, moja čebela danes praznuje. Še zelo živo se spomnim tistega dne, ki se je začel sredi noči z zobobolom in medtem, ko sem tuhtala, kaj mi je storiti, so me presenetili redni popadki. Dragi Bandit seveda ni verjel, da gre zares. Medtem, ko sem opravila vso potrebno toaleto, je bivikiral na balkonu ob veliki skodeli kave in zavojčku čikov. Še vedno malenkost nejevoljen - ker kaj pa jaz vem - je zbudil večjega Banditka in ga kar v pižami posedel v avto. V vsej zaspanosti in naglici smo doma pozabili njegove čevlje. Dragi me je odložil pred porodnišnico in peljal Banditka v varstvo, tam pa menda rekel, da gre "itak za lažni preplah" in da ga pride kmalu iskati. Tako za čevlje ne bo frke, ker bo dete prej ali slej spet v svoji postelji.

Potem pa se je vrnil k meni v porodnišnico, prepričan, da me bo zopet samo pobral in bo šel lahko v miru odspati še preostali del noči. Ja, tistega njegovega pogleda, ko me je zagledal v halji in mu je babica rekla, da gremo rodit, ne bom nikoli pozabila. Ergo, žena očitno le ve, kdaj je treba it rodit. :) Ravno takrat enkrat, v tistih trenutkih, sem tudi sama dojela, da le gre zares.

Potem je bila še ena zanimiva štorija, ko je strežnica poklicala mojega moža in potem še mene in naju - skupaj z enim neznancem - poslala v porodno sobo. Sem se bunila, da ta ni moj, pa me sprva sploh ni resno jemala. Ko je pa še tisti revež ves prestrašen izdavil, da tudi jaz nisem prava, se je pa le dalo zmeniti, da sva šla vsak s svojim pravim parom.

Sam porod je bil lep. Tudi babico sem imela krasno in sem, to se lahko pohvalim, kar pridno sodelovala. Ko sem dete dobila k sebi, sem bila najsrečnejša. Bila je tako zelo lepa, tako zelo moja. Tako zelo zaželjena, pričakovana in ljubljena. Malo je prehitela potek dogodkov, saj je bila nedonošena, ampak od samega začetka je bila moj mali klopek, takšna je še danes.

Kljub začetnim težavam in negodovanjem razvojne pediatrinje o nekih strašnih diagnozah, ter o tem, da ne napreduje dovolj dobro, je danes prava velika gospodična, saj je zrasla v nadpovprečno štiriletnico. In še vedno je tako zelo moja, še vedno ima rada, da ji zapojem pesem Andraža Hribarja Moja, moja, še vedno se rada crklja, še vedno je kljub vsemu tako zelo malo, občutljivo dete. Moje dete.

P.S.: Dilemo s pozabljenimi čevlji za večjega Banditka so rešili tako, da so mu nataknili sandale njihove takrat šestletnice. In moj junak se sploh ni nič pritoževal, čeprav je sredi mesta v njih sprehajal psička. :)