Nemi krik

Te dni so mediji v vseh mogočih oblikah polni nove družinske tragedije. Sama sem zanjo izvedela v službi od sodelavcev, ki so imeli temo v zobeh, sicer polni zgražanja, ampak vseeno kot neko povsem običajno debato. Sprva niti nisem verjela, da govorijo o resničnem dogodku, zdelo se je preveč neverjetno. Sem pa o tem precej razmišljala.

Na žalost in navkljub neki prvinski naivnosti ki občasno še zatli v meni, vem, da se dogajajo hude stvari. Da jih povzročajo tisti, ki bi nam morali stati ob strani, nas imeti radi takšne kot smo in nas sprejemati. Pa mnogokrat, žal, ni tako. V preteklosti sem bila do ljudi, ki so soljudjem dokazovali svoj prav z nasiljem, izjemno kritična. Danes razmišljam malo drugače. Kritična sem še vedno, ker nasilja v nobeni obliki ne toleriram. Se pa danes tudi vprašam, kaj nekoga pripelje tako daleč.

Če je to starš in dela hudo svojemu otroku, je sploh nepojmljivo. Pa vendar, tak je moj občutek in izkušnje iz pogovorov, se pogosto pride do zaključka, da je bil tudi on v otroštvu zlorabljen. Včasih se mi je zdelo to nepomembno, češ, da je zdaj in tukaj ta oseba odrasla in da kot taka seveda ve kaj je prav in kaj narobe. Pa vendar ne gra tako vse po defoltu. Če bi šlo, na svetu ne bi bilo več gorja. Velikokrat vemo, kako bi bilo prav, pa vendar odreagiramo narobe. Lahko se tega celo zavedamo, pa vseeno uberemo to pot, lahko v efektu. In četudi poiščeš pomoč, ker želiš drugače, bolje, je presneto težko spremeniti vzorce, ki so nam vcepljeni.

Kaj je očeta prešinilo, da je zalučal svojo hčerko skozi okno, ne vem. Si pa želim, da nikdar več ne bi rabili vedeti za takšne in podobne dogodke. Želim si, da bi se notranje psihične stiske reševale tam, kjer so nastale - v naši notranjosti. In da bi otroci kljub vsemu še zmogli obdržati v sebi občutke brezskrbnosti.

Spolne zlorabe

Danes precej razmišljam o tem. Pa se mi zdi, da misli kar nekako preskakujejo. Mnenje je sicer v celoti enotno, da so te zadeve skrajno nizkotne in brutalne, po drugi strani pa zaskrbljenost zaradi samih akterjev, ki to počnejo.

Po eni strani gojim totalni prezir do njih, ker ne razumem - in verjetno tudi nikoli ne bom - zakaj se kdorkoli sploh lahko spravi na sočloveka, na otroka, ki JE nedolžen. Vsaj tako govori neka popolnoma preprosta kmečka logika, čeprav znajo svojim žrtvam vcepiti močan občutek (so)odgovornosti in jih s tem še dodatno ponižati in dokončno poteptati njihovo dostojanstvo.

Po drugi strani pa me čedalje bolj zanima - ZAKAJ. Zakaj to počno? So morda tudi sami bili nekoč zlorabljeni? Ampak zakaj ponavljajo enako napako, če pa so tudi sami nekoč trpeli? Je potemtakem to bolezen, motnja? Je to sploh lahko opravičilo?

In še tretji pogled (pa ni zadnji) - razkritje. Koliko žrtev sploh razkrije svoje napadalce in posiljevalce? Koliko njih zbere pogum? Koliko jih je vsaj v odrasli dobi pripravljenih odkrito spregovoriti? Iz svojih izkušenj lahko trdim da izredno malo. Žal.

Ampak to tudi razumem. Če si nek pedofil izbere otroka, navadno verjetno ne gre za takega, ki živi v urejeni in povezani družini. Bi rekla, da prej prežijo na otroke, za katere vedo, da se ne bodo imeli komu zaupati, če pa že, naj jim pa nihče ne bi verjel. Znajo biti tudi skrajno uspešni pri ustrahovanjih, da gre "za najino malo skrivnost", "s tem ni nič narobe", "si sam-a to iskal-a" in tako dalje. V žrtvi sprožijo sram in krivdo. Kako bo tak otrok potem nekomu zaupal? Komurkoli?

In kako kasneje, ko odraste? Ko ga situacije pripeljejo v brezup? Marsikdo žal konča svoje življenje. Zaradi občutka sramu in krivde. In zaradi bolečine, ki razjeda telo. Če je dovolj močan in ima po možnosti ob sebi še ljubečega partnerja, ki ga podpira, se lahko loti prenove svojega duha. Ampak ob tem se odpre nešteto vprašanj, dodatnih občutkov krivde, ponižanja in strahu.

Kako oznaniti nekoga, če pa je minilo že več let? Kako oznaniti nekoga, ki po možnosti v družbi uživa velik ugled? Kako oznaniti nekoga in tvegati, da bo s tem trpela tudi vsa družina, partner in morebitni otroci? Ampak - kako ne oznaniti, ob tem pa tvegati, da si ta oseba še naprej išče morebitne nove žrtve?

Le kako živeti s temi vprašanji, s temi tako zelo težko pridobljenimi odgovori?

Strah pred neznanim

Poznate ta strah? Jaz ga, žal. Saj verjamem, da je včasih to tudi pozitivno, ampak sama imam bolj slabe izkušnje. In to že od malega, smo ravno danes s kolegi debatirali, kaj vse so nam kot otrokom vcepili - strahov še in še.

No, jutri se odpravljam na "rekonstrukcijo". Pa vsaj približno vem, kaj me čaka, ampak me je strah. Strah pred neznanim, pred novim okoljem, pred ljudmi, s katerimi se bom tam srečevala in nenazadnje strah pred neuspehom. In bolj kot razmišljam, vse bolj spoznavam, da sem ena grozna boječka.

Kot otrok sem se panično bala pajkov. Se spomnim, da sem ob eni priložnosti, ko sem histerično ihtela že precej časa in se nisem mogla potolažiti, dobila zaušnico, češ, kaj se vendar bojim. Ampak ko danes razmišljam, so me vedno svarili s slavnim "Pazi, pajek!" Podobno je bilo z nevihtami. Ampak spomnim se, da naju je s sestro mama strpala pod kuhinjsko mizo in smo ob bliskanju in grmenju vse tri čepele tam. Mostovi, viadukti... Ko smo se peljali preko kakšnega viadukta in sem dobila razlago, da tam dol mečejo žleht otroke, obenem pa sem imela v glavi alarm, da sem taisti dan vsaj nekajkrat že slišala, kako sem žleht... Ali pa kakšen brkati gospod. Jah, ni čudno, da sem se bala očetovega najboljšega prijatelja, če pa so me svarili (ja, tudi on), da me bo dal v žakelj in odnesel, ker pač "nisem bila pridna".

In tako se ti strahovi samo kopičijo. OK, mi odrastemo, če imamo malo sreče, znamo tudi malo pomisliti in dojeti, da je marsikateri strah neutemeljen. Sama se danes pajkov ne bojim več, jih pa pobijam, priznam. Kljub pregovoru o nesreči. Mi je pač nelagodno in se mi zdi lažje, da ga poknem. Tudi strah pred nevihtami je nekako prešel, pravzaprav se mi zdijo strele fascinantne (ne pa tudi razdejanja, ki jih povzročajo) in ob takih urah tolažim srednjo Banditko, da res ni nič hudega in da bo bolje. Viadukti so še vedno moja šibka točka, čeprav se korajžno vozim preko njih. Le neprijetnost nekje v žolču pa vseeno ostaja. In tudi tistega brkatega strica sem se čisto fajn navadila. Nek rešpekt do njega imam še sedaj, vem pa, da ni slab in je pravzaprav človek, na katerega se lahko zaneseš in računaš.

In razmišljam o tem, kako nam neke nepremišljene izjave ali misli lahko pokvarijo dobršen del dni, tednov in mesecev. Pa je vredno?

Tisti dnevi

Danes je en tistih dni - vsi mi jih imamo, no, vsaj velika večina. To so dnevi, ki jih nosimo globoko v sebi, katerih datum se nam zareže v dušo ravno tako, kot pomembni datumi ala poroka, rojstvo otrok. Le da ti dnevi niso tako veseli, vsaj sami po sebi ne. Ker smo na njih izgubili nekoga izmed bližnjih. Ker je z njimi lahko odšel del našega srca, naše naivnosti in brezskrbnosti.

Ugotavljam pa, da čas verjetno res celi rane. Saj po 15ih letih bi se pa to že spodobilo, mar ne? Vsekakor je današnja misel, obisk groba, pogled na sliko lažji, kot pred leti. Včasih še zaskeli, mene predvsem zaradi izgubljenih trenutkov. Takrat pač nisem razmišljala o minljivosti in nič ni kazalo, da zna tako zgodaj in na hitro oditi. Sicer bi izrekla več besed naklonjenosti, ljubezni in zahvale, večkrat bi objela in si vzela čas tudi za resnejše pogovore, kljub starostni razliki. Tako pa sem to prinašala notri kar nekaj let. Čeprav nikoli nisem bila pomirjena, ker z druge stani ni bilo pravega feedbacka. Je pa vsaj deloma pomagalo, da sem dala ven iz sebe.

In tistega dne se spomnim, kot bi se zgodil včeraj. Groze v srcu in glavi nimam več, misli so se uredile in umirile. Seveda ne kar same od sebe. Nekaj je naredil čas, nekaj ljudje, ki so mi pri tem pomagali, nekaj moja družina, partner. Je pa hudo, ker vem, da dveh oseb, ki sta mi takrat najbolj pomagali danes tudi ni več med nami. In se mi zdi, da pri svojih letih na pokopališče s seboj nosim vse preveč sveč - pa so res le za najbližje. In vem, da bom čez nekaj dni spet naredila isto pot, da poklonim spomin na drago osebo, ki je odšla mnogo, mnogo prezgodaj. Kako zelo ga pogrešam zdaj, v teh dneh, mesecih, ko se borim sama s sabo. Ker pričakujem roko v pomoč, toplo besedo, preusmeritev misli. A vse ostaja nemo, le ena zvezdica več sije na nebu.