Danes precej razmišljam o tem. Pa se mi zdi, da misli kar nekako preskakujejo. Mnenje je sicer v celoti enotno, da so te zadeve skrajno nizkotne in brutalne, po drugi strani pa zaskrbljenost zaradi samih akterjev, ki to počnejo.
Po eni strani gojim totalni prezir do njih, ker ne razumem - in verjetno tudi nikoli ne bom - zakaj se kdorkoli sploh lahko spravi na sočloveka, na otroka, ki JE nedolžen. Vsaj tako govori neka popolnoma preprosta kmečka logika, čeprav znajo svojim žrtvam vcepiti močan občutek (so)odgovornosti in jih s tem še dodatno ponižati in dokončno poteptati njihovo dostojanstvo.
Po drugi strani pa me čedalje bolj zanima - ZAKAJ. Zakaj to počno? So morda tudi sami bili nekoč zlorabljeni? Ampak zakaj ponavljajo enako napako, če pa so tudi sami nekoč trpeli? Je potemtakem to bolezen, motnja? Je to sploh lahko opravičilo?
In še tretji pogled (pa ni zadnji) - razkritje. Koliko žrtev sploh razkrije svoje napadalce in posiljevalce? Koliko njih zbere pogum? Koliko jih je vsaj v odrasli dobi pripravljenih odkrito spregovoriti? Iz svojih izkušenj lahko trdim da izredno malo. Žal.
Ampak to tudi razumem. Če si nek pedofil izbere otroka, navadno verjetno ne gre za takega, ki živi v urejeni in povezani družini. Bi rekla, da prej prežijo na otroke, za katere vedo, da se ne bodo imeli komu zaupati, če pa že, naj jim pa nihče ne bi verjel. Znajo biti tudi skrajno uspešni pri ustrahovanjih, da gre "za najino malo skrivnost", "s tem ni nič narobe", "si sam-a to iskal-a" in tako dalje. V žrtvi sprožijo sram in krivdo. Kako bo tak otrok potem nekomu zaupal? Komurkoli?
In kako kasneje, ko odraste? Ko ga situacije pripeljejo v brezup? Marsikdo žal konča svoje življenje. Zaradi občutka sramu in krivde. In zaradi bolečine, ki razjeda telo. Če je dovolj močan in ima po možnosti ob sebi še ljubečega partnerja, ki ga podpira, se lahko loti prenove svojega duha. Ampak ob tem se odpre nešteto vprašanj, dodatnih občutkov krivde, ponižanja in strahu.
Kako oznaniti nekoga, če pa je minilo že več let? Kako oznaniti nekoga, ki po možnosti v družbi uživa velik ugled? Kako oznaniti nekoga in tvegati, da bo s tem trpela tudi vsa družina, partner in morebitni otroci? Ampak - kako ne oznaniti, ob tem pa tvegati, da si ta oseba še naprej išče morebitne nove žrtve?
Le kako živeti s temi vprašanji, s temi tako zelo težko pridobljenimi odgovori?
Ni komentarjev:
Objavite komentar