Danes je en tistih dni - vsi mi jih imamo, no, vsaj velika večina. To so dnevi, ki jih nosimo globoko v sebi, katerih datum se nam zareže v dušo ravno tako, kot pomembni datumi ala poroka, rojstvo otrok. Le da ti dnevi niso tako veseli, vsaj sami po sebi ne. Ker smo na njih izgubili nekoga izmed bližnjih. Ker je z njimi lahko odšel del našega srca, naše naivnosti in brezskrbnosti.
Ugotavljam pa, da čas verjetno res celi rane. Saj po 15ih letih bi se pa to že spodobilo, mar ne? Vsekakor je današnja misel, obisk groba, pogled na sliko lažji, kot pred leti. Včasih še zaskeli, mene predvsem zaradi izgubljenih trenutkov. Takrat pač nisem razmišljala o minljivosti in nič ni kazalo, da zna tako zgodaj in na hitro oditi. Sicer bi izrekla več besed naklonjenosti, ljubezni in zahvale, večkrat bi objela in si vzela čas tudi za resnejše pogovore, kljub starostni razliki. Tako pa sem to prinašala notri kar nekaj let. Čeprav nikoli nisem bila pomirjena, ker z druge stani ni bilo pravega feedbacka. Je pa vsaj deloma pomagalo, da sem dala ven iz sebe.
In tistega dne se spomnim, kot bi se zgodil včeraj. Groze v srcu in glavi nimam več, misli so se uredile in umirile. Seveda ne kar same od sebe. Nekaj je naredil čas, nekaj ljudje, ki so mi pri tem pomagali, nekaj moja družina, partner. Je pa hudo, ker vem, da dveh oseb, ki sta mi takrat najbolj pomagali danes tudi ni več med nami. In se mi zdi, da pri svojih letih na pokopališče s seboj nosim vse preveč sveč - pa so res le za najbližje. In vem, da bom čez nekaj dni spet naredila isto pot, da poklonim spomin na drago osebo, ki je odšla mnogo, mnogo prezgodaj. Kako zelo ga pogrešam zdaj, v teh dneh, mesecih, ko se borim sama s sabo. Ker pričakujem roko v pomoč, toplo besedo, preusmeritev misli. A vse ostaja nemo, le ena zvezdica več sije na nebu.
Draga moja,
OdgovoriIzbrišime veseli, da si se lotila pisanja. Pisanje je lahko tako očiščujoče, odrešujoče.
Hudo je, ker ljudje vse življenje nekaj obžalujemo; da nismo rekli, storili, pomislili... Vendar sem prepričana, da tvoja zvezdica na nebu ve, kaj vse si pozabila povedati, kolikokrat objeti. Nešteto misli pošiljamo tistim, ki jih ni več z nami. In mislim, da to šteje. Da misli ne morejo biti kot dim, ki se razkadi. In skorajda verjamem, da se tvoja zvezdica smehlja, ko gleda tebe, tvojega dragega, vajine tri palčke, tvoj vrt z rožami.
Objem, Klavdija
Že od zadnjič razmišljam, kako naj ti odgovorim, pa mislim, da sem končno našla primeren način.
OdgovoriIzbrišiItak veš, da nisem čist po JUS-u ;) in tudi na tem področju sem bolj svojeglava.
Po eni strani imam rada pokopališča - rada imam mir, ki ga najdem tam, rada imam lučke, ki ponoči gorijo v spomin mnogih ... ampak to velja za pokopališča, kjer ni mojih ... na tistih, kjer ležijo moji bližnji, pa ponavadi doživim precejšno stisko, zato jih obiščem le takrat, ko sem resnično pripravljena. Kar pa ne pomeni, da nisem "v stiku" z mojimi, ki so odšli. Mogoče bi se našel kdo, ki bi mi za moj način delovanja prilepil kakšno medicinsko oznako ... ampak jaz se resnično pogovarjam z njimi ... v obliki samogovorov, ampak se. Staremu očetu, ki je bil športni trener, ponavadi ob kakšnem športnem uspehu mojih otrok izjavim "a si ti tud tolk ponosen nanj, kot sem sama ...". In tako, kot je napisala Klavdija - mislim, da jih na nek način vse skupaj doseže :) tam nekje na zvezdici so vseeno z nami in tisti, ki smo še tukaj, moramo poiskati najlažji in najlepši način za doseganje naše sreče ... pač nadoknadiš drugače.
Upam, da si fajn. Mislim nate :)
Ja, imata prav - obe. Tudi jaz mislim, da na nek način lahko pokažeš svoje življenje in poveš kar imaš povedati.
OdgovoriIzbrišiObisk pokopališča se je zame v zadnjem letu in pol močno spremenil. Prej sem imela nekakšen urnik, jasno mi je bilo, da grem takrat in takrat tja. Velikokrat tudi vmes, če se mi je zdelo, da bi rabila iti. Zadnje čase pa ne več, precej neredno hodim. OK, če je treba urediti grob, že grem. Sicer pa samo še po občutku. Ne vem kaj se je spremenilo, ampak tako čutim. Zato, da me bodo drugi videli, da sem prišla pa ne grem, ker mi za to ni mar.
M, se ti javim še na mail.
LP