Prijateljici

Včasih se vprašam, če ljudje sploh poznamo pomen besede prijatelj. Tisti pravi pomen. Ker se zdi, da včasih vse skupaj malo pomešano. Bog ve, da jaz vsekakor znam početi to. Težko rečem, da je nekdo moj prijatelj (čeprav v resnici je, le beseda ne gre nekako z jezika), pa rečem, da je kolega. Kot rečem kolega nekomu, ki je v resnici le znanec. Pravzaprav gre le za izgovorjavo. No, ampak vsaj dotična veva kako je s tem, to je pa itak najbolj važno, ne?

In imam pravzaprav kar nekaj kolegic, ki jih jemljem kot prijateljice. Nekatere vstopajo v moje življenje v reali, druge večinoma (ali pa vsaj pogosteje) v virtuali. So pa vse nekako posebne, ker jih imam rada in bi življenje brez njih ne bilo tako barvito.

Ampak imam tudi prijateljico. Tisto res pravo. Pravzaprav dve. Sta si pa med seboj sila različni.

Eno poznam nekaj let, pa jo imam kljub vsemu iz srca rada. Je polna življenja, zgovorna še bolj kot jaz (upam, da ni večina pomislila, da to sploh ni mogoče), ve kaj hoče v življenju in kljub udarcem usode se ne preda. Bije boj, z nasmehom na obrazu. Njeno dete je kot bi bilo moje dete. Imam ga rada, ker je preprosto - njen (no, tukaj moram pripomniti, da njenega partnerja pa vseeno ne ljubim, ker je preprosto njen, hehe, to bi bilo vseeno preveč). Bistvo je - ONA. Katera mi dela družbo vsak dan, vsaj po telefonu. Kateri lahko povem vse kar mi leži na duši in vem, da bom od nje dobila iskren odgovor. Ne igra, je pristna. Me nasmeje, razvedri, razbremeni, objame, razume,... Včasih je zgolj ob meni. Tudi ko od utrujenosti zaspim, mi tega ne zameri. Tudi ko podrem načrte, se ne kuja, ampak me naslednjič spet povabi. Mi pobarva lase, me pocrklja s kakšno dobroto, preseneti z nečem nepričakovanim. In najlepše je, ker vse to dopušča tudi ona meni. In ja, je oseba za katero se je vredno potruditi, tudi, če včasih zmanjka volje.

In potem druga. Poznam jo že vse svoje življenje, saj je moja sorodnica. Je mirna, zna biti zelo tiha, zadnji čas pa je vendrle zaužila tisto srečo, ki jo je iskala. Našla je tudi nek cilj in ga več kot uspešno naskakuje. Bije boj, čeprav je nasmeh včasih tudi malo grenak. In tudi v njej je bistvo - ONA sama. V njeni družbi nisem prav pogosto, je pa pogosto v mojih mislih. Ravno tako ji lahko povem vse kar mi leži na duši, čeprav vem, da bom včasih dobila tak odgovor za katerega ve (ne vem sicer kako, ampak preprosto ji uspe), da ga rabim slišati. Kljub vsemu ne igra in je popolnoma prvinska. Me nasmeje, razvedri, razbremeni, objame, razume,... Včasih je zgolj ob meni. Po drugi strani bi z njo lahko klepetala dolge ure, pa se ne bi naveličala. Ob njej ne morem trmariti, ker tega preprosto ne čutim, ona pač izvablja tisto najlepše kar je v človeku. Tudi zanjo se je vredno potruditi.

Ja, rada ju imam. Tako različni, pa vendar sta si bolj podobni, kot izgleda na prvi pogled. V končni fazi pa obe pravi prijateljici. Upam, da ju nikoli ne bom izgubila.