Depresija

Tale blog bom verjetno najtežje spisala, vsaj do sedaj. Oz. začela pisati. Ker ne vem kako se zadeve lotiti, na katerem koncu. Pa bom vseeno poskusila.

Trenutno se zdravim za depresijo. Začelo se je z močnimi glavoboli, psihično je šlo počasi dol. Pa so potem ugotovili, da me glava boli zaradi psihe in da ne trpi psiha zaradi glavobolov. OK, sem jim zaupala, tako in tako to pri meni ni bilo prvič. Ko je bilo res že hudo, sem le sprejela tudi medikamentozno terapijo. V sili hudič še muhe žre, pravijo. In sem jih, vse, da bi se stanje zboljšalo. Moje vodilo ob tem so bili v prvi vrsti dragi Bandit in mali Banditki. Ker se mi ne zdi fer do njih, da plačujejo ceno za stvari, ki jih niso zakrivili in s katerimi nimajo niti manjše povezave.

Se pa stanje, kljub pričakovanjem, ni izboljšalo. In so me napotili na bolnišnično zdravljenje. Moja prva reakcija je bila seveda po sistemu "Nisem neumna, nisem nora!" Ampak sem se na prigovarjanje pustila prepričati. Prve štiri dni sem vegetirala, životarila, komaj sem se zvlekla preko posameznega dneva, ponoči so bile pa hude more. Potem pa sem začela opazovati sopaciente. In na moje veliko presenečenje ugotovila, da so to povsem normalni ljudje. Tako kot jaz, ti, on in tista tam. Pač vsak s svojo zgodbo, s svojimi težavami. Smo pa imeli vsi nekaj skupnega - zafurano otroštvo.

Čas je mineval, dnevi so šli v tedne, v mesec in več. In prišel je čas slovesa. Bilo je hudo. Skupina se je zelo povezala, nekateri smo se med sabo navezali, stkali prijateljstva. Spomnim se, da se zadnji dan nismo in nismo mogli premakniti, kar prekladali smo se od enega kavnega avtomata do drugega. Ampak je bilo treba vzeti slovo. Sama sem šla domov težko - hja, kdo bi si mislil, a ne, če pa najprej nisem hotela niti slišati, da bi sploh šla tja. Me je pa nekoliko pomirila misel, da se bom v kratkem vrnila na sosednji oddelek, kjer je terapija nekoliko drugačna, naj bi mi pa bolj ležala - mojemu karakterju in mojim brazgotinam.

In zdaj sem tukaj. Skupina je fajn. Ni sicer tako v celoti povezana kot prejšnja, se pa imamo fajn, čeprav je vse skupaj močno utrudljivo. Tudi osnovna terapija je podobna, nekatere pa se nekoliko razlikujejo. Najboljše od vsega pa je, da počasi pridobivam nazaj voljo do življenja in se odhodov domov veselim. Končno. Da se mojim Banditom odkupim za vso pozornost in potrpljenje. In tudi ostalim, ki so/ste mi ob vsem tem pomagali. Hvala vsem!