Strah pred neznanim

Poznate ta strah? Jaz ga, žal. Saj verjamem, da je včasih to tudi pozitivno, ampak sama imam bolj slabe izkušnje. In to že od malega, smo ravno danes s kolegi debatirali, kaj vse so nam kot otrokom vcepili - strahov še in še.

No, jutri se odpravljam na "rekonstrukcijo". Pa vsaj približno vem, kaj me čaka, ampak me je strah. Strah pred neznanim, pred novim okoljem, pred ljudmi, s katerimi se bom tam srečevala in nenazadnje strah pred neuspehom. In bolj kot razmišljam, vse bolj spoznavam, da sem ena grozna boječka.

Kot otrok sem se panično bala pajkov. Se spomnim, da sem ob eni priložnosti, ko sem histerično ihtela že precej časa in se nisem mogla potolažiti, dobila zaušnico, češ, kaj se vendar bojim. Ampak ko danes razmišljam, so me vedno svarili s slavnim "Pazi, pajek!" Podobno je bilo z nevihtami. Ampak spomnim se, da naju je s sestro mama strpala pod kuhinjsko mizo in smo ob bliskanju in grmenju vse tri čepele tam. Mostovi, viadukti... Ko smo se peljali preko kakšnega viadukta in sem dobila razlago, da tam dol mečejo žleht otroke, obenem pa sem imela v glavi alarm, da sem taisti dan vsaj nekajkrat že slišala, kako sem žleht... Ali pa kakšen brkati gospod. Jah, ni čudno, da sem se bala očetovega najboljšega prijatelja, če pa so me svarili (ja, tudi on), da me bo dal v žakelj in odnesel, ker pač "nisem bila pridna".

In tako se ti strahovi samo kopičijo. OK, mi odrastemo, če imamo malo sreče, znamo tudi malo pomisliti in dojeti, da je marsikateri strah neutemeljen. Sama se danes pajkov ne bojim več, jih pa pobijam, priznam. Kljub pregovoru o nesreči. Mi je pač nelagodno in se mi zdi lažje, da ga poknem. Tudi strah pred nevihtami je nekako prešel, pravzaprav se mi zdijo strele fascinantne (ne pa tudi razdejanja, ki jih povzročajo) in ob takih urah tolažim srednjo Banditko, da res ni nič hudega in da bo bolje. Viadukti so še vedno moja šibka točka, čeprav se korajžno vozim preko njih. Le neprijetnost nekje v žolču pa vseeno ostaja. In tudi tistega brkatega strica sem se čisto fajn navadila. Nek rešpekt do njega imam še sedaj, vem pa, da ni slab in je pravzaprav človek, na katerega se lahko zaneseš in računaš.

In razmišljam o tem, kako nam neke nepremišljene izjave ali misli lahko pokvarijo dobršen del dni, tednov in mesecev. Pa je vredno?