Ho-ho-ho

Ja, vem, štrajkam. Ampak, roko na srce, res nimam občutka, da bi kdo kaj ekstra pogrešal zapise izpod mojih prstov. Čeprav me sem in tja kdo povpraša, zakaj sem zaspala. Pa saj ne spim, samo na polno se mi dogaja. Včasih res komaj lovim svoj konec. Toliko v opravičilo.

Za današnje javljanje pa je krivo razmišljanje zadnjih dni. Seveda, prazniki so pred vrati. In s tem dileme.

Sama Božiča kot se ga praznuje danes ne poznam. No, ne poznam niti tistega pravega tradicionalnega Božiča. V naši primarni družini smo ga sicer praznovali, vsaj navzven je bilo tako kot "bi moralo biti". Čeprav se v resnici duhovnosti nihče ni posvečal. Je pa bilo za videti neko družinsko večerjo, ki je bila kot kakšno bogatejše nedeljsko kosilo, pa verjetno je vseeno padel kakšen stisk več. Daril se dobro ne spominjam, ampak neka, simbolična so bila.

Ko sem rodila prvega otroka, je bilo nekako spontano - Miklavž, pa darilo ob prehodu v novo leto. Potem pa je prišel drugi otrok, tretji. In njihov razvoj, rast, razumevanje, druženje s sovrstniki. In so tako domov prinesli idejo, da je treba pisati Božičku. Priznam, letos sem klecnila in se tudi sama podala v to popotovanje pričakovanj. Se pa vseeno sprašujem...

December se mi zdi že tako in tako podivjan. Začne se z Miklavžem, otroci doma dobijo praviloma komplet kape, šala in rokavic, morda tople nogavice, pižamo. Ampak težava nastane, ker je tudi pri možu v službi Miklavž. Ker Miklavž nekaj pusti tudi pri babici. Pa še pri dedku. Pa še pri prababici. Pa še pri teti. Pa še... Ja, skorajda se ne neha. Otroci pa so zmedeni.

In potem Božiček. Naša občina se vsako leto potrudi in za vse otroke organizira predstavo, vrhunec je pa prihod Božička, seveda z darili. In ta darila so dejansko kvalitetna, otroci jih lepo sprejemejo. Pa potem jih v vrtcu obišče še 1x. Pa nekaj prinese še pri babici. Pa pri dedku. In pri prababici. Pa pri teti. Pa... Ja, letos torej tudi doma. Priznam, pod tem pritiskom sem deloma klecnila, ker se mi vseeno zdi bolje, da dobijo željene igrače ob začetku počitnic in ne na koncu. Kaj pametnejšega se pa že ne spomnim.

Mi je prijateljica nekoč rekla, da kvarim božično vzdušje. Morda res. Čeprav sama menim, da je to vzdušje zašlo s prvotne poti. In res ne vem, bi otrokom res vzela čaroben občutek pričakovanja, če bi vedeli, da sva darila izbrala skupaj z možem? Ne vem, morda bi bilo le manj vprašanj in pripomb v smislu, če sta Miklavž in Božiček pozabila, da sta darilo ŽE prinesla. Ker vsi poskusi v smer, da bi dotični, ki obdarujejo premislili o tem, da je tega enostavno preveč in je nepotrebno, vsako leto znova naletijo na gluha ušesa in debato o tem, kako midva kot starša nimava pojma... Eh.