Spanje... Vem, marsikateri starš mi zna povedati, da se ta zadeva ob podmladku za nekaj časa poslovi - no, vsaj tista, res kvalitetna. Pa OK, štekam. Za nekaj časa. Ampak sem tudi nestrpna in naj bi ta čas vseeno prešel relativno hitro. No, in v resnici tudi je bilo nekako tako. Do pred kratkim...
Zdaj pa imamo cele nočne selitve narodov. Dobesedno. Ker ne, da mora k nama priti dete, ne, še vsa njena posadka - škatla s Fillyi, njena Zala, ki tudi ne more spati sama, pa seveda še njena rjuhica. In vse to mora imeti v MOJI postelji DOVOLJ prostora. In to pomeni, da je ati odveč, da se mora premakniti nekam proti robu postelje, jaz pa moram biti tik ob otroku, da mi lahko piha toplo sapo direktno v ksiht, ne glede na to, da me to moti. Če tega ni - jok.
Pa sem rekla - vsem knjigam in nasvetom z raznih forumov navkljub - da otrok pa ja komot spi sam in da bom to že uredila. Pa po nekaj tednih dojela, da sem bistveno manj utrujena, če otroka mirno sprejmem, kot pa nekajkrat na noč vstajam (sva se izmenjavala) iz postelje in ga selim nazaj v njegovo kraljestvo. Ker na koncu koncev - vedno, ko se dete prikrade nazaj je - jok.
In, da je mera polna, in da le ni kdo prikrajšan, je tovrstne selitve začela prakticirati tudi srednja Banditka. Dete pride, se potuhne, kot da je to nekaj najbolj normalnega. Sicer sledi - jok.
In ker sem res že utrujena, neprespana in nestrpna - sem se začela seliti jaz. Kavč res ni najbolj udoben in prostoren, ker sredi noči res nimam dovolj energije, da bi iz njega delala splano področje, je pa prostor, kjer imam mir. Ker ravno zaradi njegovi ozkosti otroka stoično zavrnem, ko se mi hoče pridružiti in ga pošljem bodisi v njegovo posteljo ali k atiju. Seveda sledi - jok - ampak zadnji dve noči sem se vsaj za silo naspala.
Zdaj pa res več ne vem kaj, kako, kam, da bomo pri naši hiši končno spet vsi normalno spali - tam kjer je namenjeno, da spimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar