Depresija

Tale blog bom verjetno najtežje spisala, vsaj do sedaj. Oz. začela pisati. Ker ne vem kako se zadeve lotiti, na katerem koncu. Pa bom vseeno poskusila.

Trenutno se zdravim za depresijo. Začelo se je z močnimi glavoboli, psihično je šlo počasi dol. Pa so potem ugotovili, da me glava boli zaradi psihe in da ne trpi psiha zaradi glavobolov. OK, sem jim zaupala, tako in tako to pri meni ni bilo prvič. Ko je bilo res že hudo, sem le sprejela tudi medikamentozno terapijo. V sili hudič še muhe žre, pravijo. In sem jih, vse, da bi se stanje zboljšalo. Moje vodilo ob tem so bili v prvi vrsti dragi Bandit in mali Banditki. Ker se mi ne zdi fer do njih, da plačujejo ceno za stvari, ki jih niso zakrivili in s katerimi nimajo niti manjše povezave.

Se pa stanje, kljub pričakovanjem, ni izboljšalo. In so me napotili na bolnišnično zdravljenje. Moja prva reakcija je bila seveda po sistemu "Nisem neumna, nisem nora!" Ampak sem se na prigovarjanje pustila prepričati. Prve štiri dni sem vegetirala, životarila, komaj sem se zvlekla preko posameznega dneva, ponoči so bile pa hude more. Potem pa sem začela opazovati sopaciente. In na moje veliko presenečenje ugotovila, da so to povsem normalni ljudje. Tako kot jaz, ti, on in tista tam. Pač vsak s svojo zgodbo, s svojimi težavami. Smo pa imeli vsi nekaj skupnega - zafurano otroštvo.

Čas je mineval, dnevi so šli v tedne, v mesec in več. In prišel je čas slovesa. Bilo je hudo. Skupina se je zelo povezala, nekateri smo se med sabo navezali, stkali prijateljstva. Spomnim se, da se zadnji dan nismo in nismo mogli premakniti, kar prekladali smo se od enega kavnega avtomata do drugega. Ampak je bilo treba vzeti slovo. Sama sem šla domov težko - hja, kdo bi si mislil, a ne, če pa najprej nisem hotela niti slišati, da bi sploh šla tja. Me je pa nekoliko pomirila misel, da se bom v kratkem vrnila na sosednji oddelek, kjer je terapija nekoliko drugačna, naj bi mi pa bolj ležala - mojemu karakterju in mojim brazgotinam.

In zdaj sem tukaj. Skupina je fajn. Ni sicer tako v celoti povezana kot prejšnja, se pa imamo fajn, čeprav je vse skupaj močno utrudljivo. Tudi osnovna terapija je podobna, nekatere pa se nekoliko razlikujejo. Najboljše od vsega pa je, da počasi pridobivam nazaj voljo do življenja in se odhodov domov veselim. Končno. Da se mojim Banditom odkupim za vso pozornost in potrpljenje. In tudi ostalim, ki so/ste mi ob vsem tem pomagali. Hvala vsem!

Srednja Banditka

Ja, moja čebela danes praznuje. Še zelo živo se spomnim tistega dne, ki se je začel sredi noči z zobobolom in medtem, ko sem tuhtala, kaj mi je storiti, so me presenetili redni popadki. Dragi Bandit seveda ni verjel, da gre zares. Medtem, ko sem opravila vso potrebno toaleto, je bivikiral na balkonu ob veliki skodeli kave in zavojčku čikov. Še vedno malenkost nejevoljen - ker kaj pa jaz vem - je zbudil večjega Banditka in ga kar v pižami posedel v avto. V vsej zaspanosti in naglici smo doma pozabili njegove čevlje. Dragi me je odložil pred porodnišnico in peljal Banditka v varstvo, tam pa menda rekel, da gre "itak za lažni preplah" in da ga pride kmalu iskati. Tako za čevlje ne bo frke, ker bo dete prej ali slej spet v svoji postelji.

Potem pa se je vrnil k meni v porodnišnico, prepričan, da me bo zopet samo pobral in bo šel lahko v miru odspati še preostali del noči. Ja, tistega njegovega pogleda, ko me je zagledal v halji in mu je babica rekla, da gremo rodit, ne bom nikoli pozabila. Ergo, žena očitno le ve, kdaj je treba it rodit. :) Ravno takrat enkrat, v tistih trenutkih, sem tudi sama dojela, da le gre zares.

Potem je bila še ena zanimiva štorija, ko je strežnica poklicala mojega moža in potem še mene in naju - skupaj z enim neznancem - poslala v porodno sobo. Sem se bunila, da ta ni moj, pa me sprva sploh ni resno jemala. Ko je pa še tisti revež ves prestrašen izdavil, da tudi jaz nisem prava, se je pa le dalo zmeniti, da sva šla vsak s svojim pravim parom.

Sam porod je bil lep. Tudi babico sem imela krasno in sem, to se lahko pohvalim, kar pridno sodelovala. Ko sem dete dobila k sebi, sem bila najsrečnejša. Bila je tako zelo lepa, tako zelo moja. Tako zelo zaželjena, pričakovana in ljubljena. Malo je prehitela potek dogodkov, saj je bila nedonošena, ampak od samega začetka je bila moj mali klopek, takšna je še danes.

Kljub začetnim težavam in negodovanjem razvojne pediatrinje o nekih strašnih diagnozah, ter o tem, da ne napreduje dovolj dobro, je danes prava velika gospodična, saj je zrasla v nadpovprečno štiriletnico. In še vedno je tako zelo moja, še vedno ima rada, da ji zapojem pesem Andraža Hribarja Moja, moja, še vedno se rada crklja, še vedno je kljub vsemu tako zelo malo, občutljivo dete. Moje dete.

P.S.: Dilemo s pozabljenimi čevlji za večjega Banditka so rešili tako, da so mu nataknili sandale njihove takrat šestletnice. In moj junak se sploh ni nič pritoževal, čeprav je sredi mesta v njih sprehajal psička. :)

Kdaj je ženska na frišno zaljubljena?

Baje takrat, ko si ureja obrvi in po možnosti (drastično) spremeni frizuro. To definicijo mi je pred kratkim servirala kolegica. Seveda zdraven spada še marsikaj, naprimer manikura, pedikura, make-up in podobno. Aja, pa večina njih začne s shujševalno kuro.

Pa sem razmišljala, da sem bila sama kar nekajkrat zaljubljena. Vedno seveda nesmrtno - za vedno. :) Potem pa se mi je dejansko zgodilo, da sem gospoda Pravega spoznala v trenutku, ko sem to najmanj pričakovala in sploh nisem iskala primernega žrebca. To mi je že babica povedala, da bo tako, hm, starejša gospa je že vedela. In se spomnim, da sem takrat letala nekje dva metra nad tlemi. Sanjarila sredi belega dneva, z odprtimi očmi. Če bi mi takrat ponudil žabo v poljub, bi nemara to tudi sprejela (sploh ta trenutek je to resnično živ spomin, glede na to, da se pod balkonom prav nesramno grdo oglaša ena izmed Reg). Ne spomnim se pa več dobro, kako je bilo takrat z mojo pričesko. Za obrvi pa zanesljivo vem, da si jih nisem pulila, v to sem se podala le za poroko, pa me je frizerka tako fizično uničila, da sem to kariero kar se da hitro zaključila.

In zdaj, že kar nekaj let poročena in še več let v tej zvezi, me prime. Ja, po temu pogovoru s kolegico, priznam. Čeprav sem o spremembi frizure razmišljala že prej, po osmih letih dolgih las sem si želela nazaj na mini obliko. In sem se prepustila. Frizer me sicer ni hotel skrajšati na željeno, češ, da imam premajhno glavo (si pa zasluži pohvalo, ker mi je naklonil kompliment namesto resnice, da je pač trup prevelik), mi je pa vseeno sproduciral všečno frizuro. Na prvi pogled na pol drastična sprememba. In potem, ojoj, le tri dni kasneje, sem podlegla oblikovanju obrvi. In rezultat mi je, kljub dejstvu, da se mi nikoli ni zdelo, da bi moje obrvi v resnici potrebovale kakšno bistveno spremembo, nadvse všeč. Pogled je, to moram priznati, nekoliko bolj odprt.

Še terapevt je opazil spremembo in jo pospremil z opombo, da sem nova, pa malo v črnem in malo v rdečem, glede na garderobo tistega dne. Tako da prihajam do zaključka, da take spremembe očitno vendrle nekako izžarevajo neko novo energijo. Ali pa sem nemara zaljubljena? Hm...

Kaj bolj boli?

Že zadnjič z eno mešano, pa danes z žensko družbo smo imeli na sporedu nekako podobna pogovora - varanje in "varanje".

Prvo v smislu konkretneg primera kar nas večina razume pod varanje, torej telesni kontakt. Lahko gre baje za golo telovadbo, oz. seks brez obveznosti in čustev, lahko pa za seks kjer so čustva vpletena. Seveda pa ima vsaj eden izmed dotičnih varajočih doma stalnega partnerja.

V drugem primeru pa gre za čustveno varanje, ko se oseba na nekoga naveže, si želi njegove družbe, morda tudi kakšnega objema, čeprav želje po seksu nima. Ali pa si želi njegove družbe in ima tudi željo po seksu, vendar tega ne udejanji iz različnih razlogov.

Kaj bolj boli?

Razmišljam o tem, pa ne morem natančno odgovoriti. Mene bi razočaralo in strlo oboje, oziroma vse štiri variante. Bi me pa, kljub vsemu in kljub temu, da sem dolga leta razmišljala drugače, verjetno najbolj sesulo dejstvo, da si partner želi bližine neke druge osebe, njegovih pogovorov in morda tudi objemov (ja, ali pa celo seksa), če bi o tem sanjaril. Prizadelo bi me tudi, če bi me varal dolgotrajno, z eno in isto osebo, takorekoč živel dvojno življenje. Saj ne, da bi seks za eno noč šel mimo nekako napolopaženo, je še kako kompleksna zadeva, ampak čustva so tista, ki naju vežejo in če bi dopustila, da vmes pride še tretja oseba... Je s tem, po vsej verjetnosti, veze nekako konec, mar ne?

Ne vem, samo razmišljam. Je pa bilo še eno podvprašanje - bi žensko bolelo bolj, da jo je prevaral z neko "boljšo" partijo, ali da jo je prevaral z moškim? Pomojem prvo, čeprav vem, da ne gre posploševati. Ali bi moški ego trpel bolj, če bi si partnerica omislila novega (kakršnegakoli že) ljubimca, ali če bi si poiskala žensko partnerico? Hm, tukaj pa skoraj z gotovostjo trdim, vsaj kar poznam mnenj močnejšega spola okoli mene, da bi jih bolj bolelo prvo, druga varianta bi se jim nemara zdela celo seksi.

Smo res ženske z Venere in moški z Marsa?

Konfuznost

V mojem domačem kraju je bila neka prireditev v čast občini, s svojim prihodom pa so nas presenetili še nogometaši svetovnega kova. Namestila sem se nasproti cerkve med lokal in stanovanjsko hišo, ob zid, za katerim je bila včasih kino dvorana. Udobno sem se namestila na stol in debatirala z družbo. Opazovala sem oranžen pano, ki je bil razpotegnjen vse od cerkve in nekdanjih garaž lokalnega podjetja.

Počasi se je začelo temniti in ravno, ko je prišlo do najpomembnejšega trenutka zame, se je v množici porazgubila vsa moja družba. In kaj hujšega, ravno v tistem trenutku sem imela priložnost, da bi se fotkala s Kaka-jem in Ronaldo-m.!!! Da je bila mera polna, nisem s seboj imela niti mobitela, da bi vsaj z njim naredila kakšno simbolično fotko, s katero bi se lahko pohvalila z njima.

In potem me iz hude zadrege in nemoči reši punca, ki je sedela nekje za mano. Da me pa ja lahko ona slika in mi kasneje pošlje fotke. Vesela, da bom vseeno imela nekaj s čimer se bom lahko bahala, sem seveda zgrabila bika za roge. Potem mi je dala številko, z obljubo, da se kasneje slišiva in se dogovoriva za fotke.

Sicer še vedno slabe volje, ker so me naenkrat vsi pustili na cedilu, pa vendar ne več tako zelo besna, se podam v bližnji kulturni dom, da bi le uvidela koga od "svojih". Pa ni bilo nikjer nikogar in nato sem se, spet polna besa, odpravila proti domu. V tistem času je kamion, ki je sicer namenjen prevozu žive živine, tokrat pa napolnjen s slavnimi nogometaši (ki so čepeli en zdraven drugega in gotovo jim ni moglo biti udobno, ampak so potrpeli, le da so nam naredili veselje) ravno speljal. Uzrla sem še Kaka-ja, nato pa bolj odločno krenila proti domu.

Tam me je mati prosila (četudi ji v praksi to ni bilo poznano), naj se v stanju kakršnem sem raje umaknem v svojo sobo. Sama sem odreagirala tako, da sem ji, pred njenimi gosti, seveda, zagotovila, da ji ne bom delala sramote in jo s tem spravila v zadrego, kar mi je, priznam, v tistem trenutku ugajalo.

Potem sem , zavoljo tega, da bi čimprej prišla do težko pričakovanih otipljivih spominkov na pretekle trenutke, poiskala mobilni telefon z namenom, da pokličem tisto punco iz tretjega odstavka. Ko pa sem odtipkala številko, se mi je na ekranu izpisalo "Od Luka mama", kar je pomenilo, da sem to številko že imela v imeniku. In kar je pomenilo, da mi je punca dala neko popolnoma napačno, izmišljeno številko, ker ta "Od Luka mama" je pomenilo "Ne dviguj, če ne želiš težav!"

V tistem trenutku je moj bes narastel do vrhunca in polna razočaranja, izgubljena ter zavržena, sem se spet podala na kraj prireditve. V nekem lokalu, ki je od našega kraja sicer oddaljen nekaj kilometrov (je pa še v naši občini), sem potem naletela na sošolko iz prvega letnika, katere nisem videla že nekaj časa. V stanju v kakršnem sem bila, je niti videti nisem hotela, pa tudi sicer se mi zdi, da sem bila nanjo jezna, čeprav sem že pozabila za kakšen spor naj bi šlo.

Kasneje se je nekako le razjasnilo, da je ona tudi v neki navezavi s punco iz tretjega odstavka, saj naj bi bila dekle njenega brata, po drugi strani pa tudi v navezavi z "Od Luka mama". Nekaj mi je rekla, nekoliko protestirala, češ, da sem vzvišena, malo sva si skočili v lase, nato pa si padli v objem, ker se res že dolgo nisva videli, nedolgo tega, v tistih srednješolskih časih sva se pa vendrle imeli resnično radi.

In potem... Sem se zopet zbudila. Evo, takele konfuznosti se mi dogajajo že cel teden. S tem, da te sanje niso bile edine to noč, kje pa. So bile točno tretje, če gledam koliko različnih tem se mi je podilo po glavi. In vsakič, ko se ponoči zbudim (kar je, žal, tudi do 6x na noč), se mi potem sanja nekaj novega. Razmišljam, če bi si resnično onislila nek blok in začela zadeve zapisovati, kot mi je svetovala kolegica, ker menda ti je čez nekaj časa to potem predvsem smešno. Trenutno se mi resnično zdi vse res le močno zmešano in tuhtam, kaj mi želi moja podzavest povedati.

Nenačrtovana praznovanja

Takšna so mi čedalje ljubša. Ker vse pogosteje opažam, da daleč najbolje izpadejo. Če nekaj planiramo in vabimo v goste, zna biti že kakšen dan pred tem rahlo živčen, ko načrtujemo kam bomo vse posedli (da ne omenjam še možnosti slabega vremena, ki nam načrte seveda na hitro podre), kaj bomo postregli in tako dalje. Sledi razmislek o tem kaj bomo postavili na mizo in letni časi nam včasih dopuščajo obilo domišljije, včasih pač manj. In potem nabava, ki mi že tako ne diši najbolje. In čeprav si vedno znova obljubim, da naslednjič pa ne bom kupila toliko kruha, mi ga vsako rundo ostane nekaj kil.

Ko pride do dneva D je pa norišnica. Malih Banditov seveda ne moreš dati na "off", po drugi strani pa se poskusi, da bi jih vključil v sodelovanje znajo hitro končati s kakšnim jokom ali ihto. Potem tik pred zdajci v glavo skoči alarm, da smo pozabili iti po mize in klopi in mož seveda med sopihanjem pizdaka, da bo naslednjič to pripravil že par dni prej. Predno zloži vse zice iz avta, ga jaz seveda pričakujem, da je zadeva že urejena in bo lahko opravil kaj drugega. Yea, right...

Potem režem, mešam, paniram, mariniram, pečem, pomivam,... Skratka, dela čez glavo. In štejem, če bomo res imeli dovolj krožnikov, pa vendar se na koncu itak odločim za PVC varianto. In ko je miza končno nared in Banditki bolj ali manj na skrivaj pomalicajo že pol peciva, sem že tako utrujena, da bi najraje za kakšno urco zadremala. In se usedem in... Čakam!!! Uf, sovražim zamujanje. Pa praviloma vedno čakamo. Kakšen par se najde, ki pride bolj ali manj točno (ja, seveda vedno en in isti), ostale se pa čaka. 15 minut, pol ure, tudi uro in pol. In tačas čaram s hrano, da ne bo postana, ohlajena. In da bo ostalo še kaj peciva za povabljene.

Potem pa pridejo in se imamo fajn. Z leti opažam, da sem vse slabša gostiteljica, ker enostavno pozabim opaziti kakšen prazen kozarec, steklenico piva,... Pa so k sreči navajeni, da beseda ni konj. In se potrudimo kolikor gre, ostalo pa se družimo, debatiramo,... Ko gostje gredo mi seveda ostane še nekaj pomivalnih strojev za oprati, pa sesalec kriči iz kota naj ga že opazim. Če pa smo zunaj, pa mi vest pred sosedi ne da, da bi vse skupaj pustila in se drug dan spravila na delo. Čeprav, priznam, sem vedno srečna, ko je vse pospravljeno, še bolj pa drugi dan, ko vstanem v kolikor toliko urejeno stanje.

Skoraj vse od naštetega pa pri nenapovedanih obiskih odpade. Saj pade tudi kakšna hrana, še sploh, če je na sporedu kakšen rojstni dan. Ampak to je bolj v stilu slučaja, da je pač kaj ponuditi. Pijača je tudi že v hladilniku, kozarci na dosegu roke. In gostje se znajo zvrstiti preko celega dneva. Pa si kljuko poda ravno toliko ljudi kot v zgornjih primerih. Ampak utrujena sem kljub vsemu manj. Vprašanje zakaj, po mojem zato, ker se dogaja preko celega dne, bolj počasi in bolj na malo, ne pa naenkrat cel šus.

Ja, definitivno bomo dali v hišna pravila, da je dan odprtih vrat po željah obiskovalcev in naj si sami izberejo primerno uro. Če nas pa ne bo doma, pa - več sreče prihodnjič. :)

Strah pred neznanim

Poznate ta strah? Jaz ga, žal. Saj verjamem, da je včasih to tudi pozitivno, ampak sama imam bolj slabe izkušnje. In to že od malega, smo ravno danes s kolegi debatirali, kaj vse so nam kot otrokom vcepili - strahov še in še.

No, jutri se odpravljam na "rekonstrukcijo". Pa vsaj približno vem, kaj me čaka, ampak me je strah. Strah pred neznanim, pred novim okoljem, pred ljudmi, s katerimi se bom tam srečevala in nenazadnje strah pred neuspehom. In bolj kot razmišljam, vse bolj spoznavam, da sem ena grozna boječka.

Kot otrok sem se panično bala pajkov. Se spomnim, da sem ob eni priložnosti, ko sem histerično ihtela že precej časa in se nisem mogla potolažiti, dobila zaušnico, češ, kaj se vendar bojim. Ampak ko danes razmišljam, so me vedno svarili s slavnim "Pazi, pajek!" Podobno je bilo z nevihtami. Ampak spomnim se, da naju je s sestro mama strpala pod kuhinjsko mizo in smo ob bliskanju in grmenju vse tri čepele tam. Mostovi, viadukti... Ko smo se peljali preko kakšnega viadukta in sem dobila razlago, da tam dol mečejo žleht otroke, obenem pa sem imela v glavi alarm, da sem taisti dan vsaj nekajkrat že slišala, kako sem žleht... Ali pa kakšen brkati gospod. Jah, ni čudno, da sem se bala očetovega najboljšega prijatelja, če pa so me svarili (ja, tudi on), da me bo dal v žakelj in odnesel, ker pač "nisem bila pridna".

In tako se ti strahovi samo kopičijo. OK, mi odrastemo, če imamo malo sreče, znamo tudi malo pomisliti in dojeti, da je marsikateri strah neutemeljen. Sama se danes pajkov ne bojim več, jih pa pobijam, priznam. Kljub pregovoru o nesreči. Mi je pač nelagodno in se mi zdi lažje, da ga poknem. Tudi strah pred nevihtami je nekako prešel, pravzaprav se mi zdijo strele fascinantne (ne pa tudi razdejanja, ki jih povzročajo) in ob takih urah tolažim srednjo Banditko, da res ni nič hudega in da bo bolje. Viadukti so še vedno moja šibka točka, čeprav se korajžno vozim preko njih. Le neprijetnost nekje v žolču pa vseeno ostaja. In tudi tistega brkatega strica sem se čisto fajn navadila. Nek rešpekt do njega imam še sedaj, vem pa, da ni slab in je pravzaprav človek, na katerega se lahko zaneseš in računaš.

In razmišljam o tem, kako nam neke nepremišljene izjave ali misli lahko pokvarijo dobršen del dni, tednov in mesecev. Pa je vredno?