Ho-ho-ho

Ja, vem, štrajkam. Ampak, roko na srce, res nimam občutka, da bi kdo kaj ekstra pogrešal zapise izpod mojih prstov. Čeprav me sem in tja kdo povpraša, zakaj sem zaspala. Pa saj ne spim, samo na polno se mi dogaja. Včasih res komaj lovim svoj konec. Toliko v opravičilo.

Za današnje javljanje pa je krivo razmišljanje zadnjih dni. Seveda, prazniki so pred vrati. In s tem dileme.

Sama Božiča kot se ga praznuje danes ne poznam. No, ne poznam niti tistega pravega tradicionalnega Božiča. V naši primarni družini smo ga sicer praznovali, vsaj navzven je bilo tako kot "bi moralo biti". Čeprav se v resnici duhovnosti nihče ni posvečal. Je pa bilo za videti neko družinsko večerjo, ki je bila kot kakšno bogatejše nedeljsko kosilo, pa verjetno je vseeno padel kakšen stisk več. Daril se dobro ne spominjam, ampak neka, simbolična so bila.

Ko sem rodila prvega otroka, je bilo nekako spontano - Miklavž, pa darilo ob prehodu v novo leto. Potem pa je prišel drugi otrok, tretji. In njihov razvoj, rast, razumevanje, druženje s sovrstniki. In so tako domov prinesli idejo, da je treba pisati Božičku. Priznam, letos sem klecnila in se tudi sama podala v to popotovanje pričakovanj. Se pa vseeno sprašujem...

December se mi zdi že tako in tako podivjan. Začne se z Miklavžem, otroci doma dobijo praviloma komplet kape, šala in rokavic, morda tople nogavice, pižamo. Ampak težava nastane, ker je tudi pri možu v službi Miklavž. Ker Miklavž nekaj pusti tudi pri babici. Pa še pri dedku. Pa še pri prababici. Pa še pri teti. Pa še... Ja, skorajda se ne neha. Otroci pa so zmedeni.

In potem Božiček. Naša občina se vsako leto potrudi in za vse otroke organizira predstavo, vrhunec je pa prihod Božička, seveda z darili. In ta darila so dejansko kvalitetna, otroci jih lepo sprejemejo. Pa potem jih v vrtcu obišče še 1x. Pa nekaj prinese še pri babici. Pa pri dedku. In pri prababici. Pa pri teti. Pa... Ja, letos torej tudi doma. Priznam, pod tem pritiskom sem deloma klecnila, ker se mi vseeno zdi bolje, da dobijo željene igrače ob začetku počitnic in ne na koncu. Kaj pametnejšega se pa že ne spomnim.

Mi je prijateljica nekoč rekla, da kvarim božično vzdušje. Morda res. Čeprav sama menim, da je to vzdušje zašlo s prvotne poti. In res ne vem, bi otrokom res vzela čaroben občutek pričakovanja, če bi vedeli, da sva darila izbrala skupaj z možem? Ne vem, morda bi bilo le manj vprašanj in pripomb v smislu, če sta Miklavž in Božiček pozabila, da sta darilo ŽE prinesla. Ker vsi poskusi v smer, da bi dotični, ki obdarujejo premislili o tem, da je tega enostavno preveč in je nepotrebno, vsako leto znova naletijo na gluha ušesa in debato o tem, kako midva kot starša nimava pojma... Eh.

Poletne radosti

Jap, glavni dopust je že za nami... Žal. Smo se imeli prav super. Tako da sem kar fovš tistim, ki vas to še čaka. No, pa da vas vsaj malo podražim...

Jaz pa medtem polagam vodne užitke v domači bazen, pa kakšno frej soboto, ko ne bo treba v službo in bomo lahko obiskali kakšne od naših term. :)

Banditek pisatelj ali ne?

Uf, april in imaj sem skorajda v celoti prešpricala. Pa ne, da se ni nič dogajalo, ravno nasprotno, veliko je bilo vsega. Pomlad je naredila svoje in čas je kar odbrzel mimo. No, danes pa sem si vzela nekaj trenutkov za postanek. Pravzaprav je za to poskrbel kar najstarejši Banditek...

Kakšna mamica s ponosom predstavi podvige svojega podmladka, pa, saj to včasih uspe tudi meni. Danes sem pa v zadregi. Zjutraj (po tem, ko sem otroke že odpeljala v vrtec in šolo) me je Bandit namreč obvestil, da je najin sin "spisal knjigo". Zdelo se mi je, seveda, nadvse super. Dokler ni povedal nekaj več o tej knjigi. Seveda sem takoj vzela zadevo v roke in jo pregledala.

Na platnici se je celo podpisal s pisatelj, napisal je nekaj strani. Zgodba pa nadvse grozljiva. Njegov bivši najboljši prijatelj je užalil njegovega novega najboljšega prijatelja (priznam, niti nisem sledila, da je bil bivši kdajkoli najboljši prijatelj, še manj pa, kdo je novi najboljši prijatelj) in zato so skupaj še z ostalimi naredili načrt za maščevanje.

Zdaj pa ne vem - je to normalno pri osem do devetletnikih, ali je to že alarm. Vsekakor notri vidim elemente raznih Baybladeov, pa Bakuganov in podobno. Banditek in Bandit sta včeraj že imela debato, dete se zaveda, da zgodba ni OK, t.i. knjigo je želel strgati in dati med star papir. Dve mnenji odraslih žena z odraslimi otroci pravita, da to je zaskrbljujoče po drugi strani pa, da to ni sporno ter da otroku z dvomom strižemo peruti. Kam naprej?

Tek

Jupi, danes je bil res lep dan. :)

Čeprav je bil jutranji obet da bom po šihtu samo še padla v posteljo in spala do nedelje, se je dan na koncu zasukal v pravo smer.

Že popoldne sem se poigravala z mislijo, da bi bil pravi čas, da po letu dni spet obujem superge in začnem teči. Potem me je pa še prijateljica mal pokonci spravila, ko je rekla, da gre zvečer tečt. In sva se z Banditkom odpravila kar od doma tja v notranjost Barja.

Občutek, ko sva prišla domov, je bil sila pozitiven. Kaj ne bi bil, ko pa sem končno nekaj naredila zase (no ja, danes me je tudi trampolin trpel aktivnih 15 minut). Med potjo sva se pogovarjala, delala načrte, poslušala glasbo - njemu je bilo pomembno le, da nisva poslušala Waka Waka. :)

Sicer je rezultat tudi ta, da je Banditek pridelal dva klopa (čeprav ne vem, če ravno od tega barjanskega pohoda, ker je bil danes tudi v gozdu), jaz sem še v čakalnici za pregled, ampak kljub vsemu - dan je bil lep, prav zares. :)

Nemi krik

Te dni so mediji v vseh mogočih oblikah polni nove družinske tragedije. Sama sem zanjo izvedela v službi od sodelavcev, ki so imeli temo v zobeh, sicer polni zgražanja, ampak vseeno kot neko povsem običajno debato. Sprva niti nisem verjela, da govorijo o resničnem dogodku, zdelo se je preveč neverjetno. Sem pa o tem precej razmišljala.

Na žalost in navkljub neki prvinski naivnosti ki občasno še zatli v meni, vem, da se dogajajo hude stvari. Da jih povzročajo tisti, ki bi nam morali stati ob strani, nas imeti radi takšne kot smo in nas sprejemati. Pa mnogokrat, žal, ni tako. V preteklosti sem bila do ljudi, ki so soljudjem dokazovali svoj prav z nasiljem, izjemno kritična. Danes razmišljam malo drugače. Kritična sem še vedno, ker nasilja v nobeni obliki ne toleriram. Se pa danes tudi vprašam, kaj nekoga pripelje tako daleč.

Če je to starš in dela hudo svojemu otroku, je sploh nepojmljivo. Pa vendar, tak je moj občutek in izkušnje iz pogovorov, se pogosto pride do zaključka, da je bil tudi on v otroštvu zlorabljen. Včasih se mi je zdelo to nepomembno, češ, da je zdaj in tukaj ta oseba odrasla in da kot taka seveda ve kaj je prav in kaj narobe. Pa vendar ne gra tako vse po defoltu. Če bi šlo, na svetu ne bi bilo več gorja. Velikokrat vemo, kako bi bilo prav, pa vendar odreagiramo narobe. Lahko se tega celo zavedamo, pa vseeno uberemo to pot, lahko v efektu. In četudi poiščeš pomoč, ker želiš drugače, bolje, je presneto težko spremeniti vzorce, ki so nam vcepljeni.

Kaj je očeta prešinilo, da je zalučal svojo hčerko skozi okno, ne vem. Si pa želim, da nikdar več ne bi rabili vedeti za takšne in podobne dogodke. Želim si, da bi se notranje psihične stiske reševale tam, kjer so nastale - v naši notranjosti. In da bi otroci kljub vsemu še zmogli obdržati v sebi občutke brezskrbnosti.

Ukradli so uro

Ja, danes ponoči so nam ukradli uro. Ali kot bi rekel gospod Pisk iz risanke Nodi - Primer izgubljene ure.

Saj se v resnici ni zgodilo nič življenjsko pomembnega, čeravno v obdobju, ko mi spanca še in še primanjkuje sama to občutim skorajda že kot brutalnost. Pa vendar sem danes spala dolgih 11 ur, vmes sta bili samo dve krajši prekinitvi. Neprecenljivo, res.

Se mi pa zdi to premikanje ure vseeno nesmiselno. Včeraj so pri poročilih sicer navedli, da je pozitivno, ker da bomo imeli danes dan skoraj do osme ure zvečer. Saj vem, poleti pa do desete. Ampak meni in moji družini to ne odtehta toliko kolikor odtehta dejstvo, da smo se zadnjih 14 dni od doma odpravljali podnevi, čeravno je bila ura res zgodnja. In za naše Banditke je za začetek dneva najpomembnejše, da je zunaj jutro in ne črna noč. Le kako me bo najmlajša Banditka zdaj zbujala ob peti uri, naj se vendrle že zbudim, ker je zunaj jutro? No ja, morda bom pa vsaj ob prostih dnevih premaknjeni uri na čast doživela, da bom lahko brezskrbno smrčala tja do šeste, sedme ure zjutraj.

Dileme

Spet se ukvarjam z (nedokončanim) študijem, jasno, ko se pa bliža rok za prijavo. In spet občutek nuje, da je nekaj vendrle potrebno narediti, čeprav časovno sovpadanje ni ravno idealno, ker je precej nujnega dela na drugih področjih. Pa venadrle, če gledam, da potem ko začnem, še (najmanj) štiri leta nimam nič za pokazati, sem začela deset let prepozno - tako ali drugače.

Večja dilema je pa kaj. Poslušati srce in iti v študij nečesa, kar si od nekdaj želim? Ali iti zastavljeno naprej, plus temu je, da je v teh razmerah tudi bolj praktično - kar pa na koncu koncev ne zagotavlja takojšnjega kruha za vnaprej. Predmetnik mi tudi ne pomaga dosti, ker me obe smeri po svoje pritegneta. Da pa bi bilo odločilnih 500€, kolikor je razlika v programu na letnik, se mi pa ne zdi merodajno. Se mi zdi, da sem sicer dosti odločna, pri takih, res pomembnih zadevah pa kar nekako zatajim in mencam in mencam in ne vem kam se obrniti. Da le ne bo 8. marec prehitro naokoli...

Drobne radosti

Tisti, ki me pozna, ve, da s šopkom tulipanov pri meni doseže (skorajda) vse. :) In zdaj, ko končno spet prihaja njihova sezona, mi srce kar igra. Aranžma pri vhodnih vratih počasi dobiva pravi obraz, saj čebulnice pridno odganjajo nekam proti nebu. Sicer so tulipani čisto samozadostni, ampak v družbi hijacint in narcis tak aranžma dobi res tisto pravo podobo. Še pet takih imam na terasi in vsak dan opazujem lončke in ocenjujem, če se je že zgodilo kaj novega. Tudi na vrtu že pridno lezejo iz zemlje. In to so tiste drobne radosti, ki veliko odtehtajo (in zaradi katerih se potem vsako pomlad odločim, da bomo vrt vendrle obdržali, čeprav v jesenskem času vsakič znova zatrjujem, da je bilo "letos zadnjič").

Sem si pa v ponedeljek, na tako veleopevani praznik zaljubljencev (čeprav sama kot takega priznavam le Gregorjevo) privoščila kar dva ducata teh cvetočih lepotcev v rdeči barvi. Danes sem že morala dodati vodo, ker so vse popili. Tudi srednja Banditka ima precej opravka z njimi, očitno sem del te moje zaljubljenosti vanje prenesla tudi nanjo. Da le ne bi prehitro minil ta čas in bo tudi letošnja pomlad postregla še s kakšnim takim prekrasnim šopkom.

Norišnica

Ja, življenje se je res vrnilo na stare tirnice, obenem pa še ubira nove poti. Vsak dan sproti ugotavljam, da mi zmanjka nekaj ur, ker enostavno ne uspem opraviti vsega, kar naj bi ženska, žena, mama, prijateljica in delojemalka morala opraviti. Včasih se vprašam, kako ostalim uspe, če je res vse v (toliko boljši?) organizaciji. Ali pa bo potrebno še malo znižati kriterije in pričakovati manj?

So pa tile dnevi po svoje vseeno lepi. Že samo vreme je moji pomladni duši res naklonjeno, pa tudi družinski člani niso od muh. Mala banditka je končno upoštevala želje in navodila, da lulamo v stranišče. Ajde, priznam, kompromis je kahla, ampak glede na njeno odločenost, da se ne loči od plenice, je to resnično velikanski uspeh - za katerega se moramo pravzaprav v veliki meri zahvaliti njenemu vzgojiteljskemu timu. Srednja Banditka se je odločila, da bo od včeraj naprej parents friendly. Kar pomeni, da dejansko sliši, ko ji nekaj naročiš prvič in to tudi upošteva. Da se mirno pogovori. Ob tem je pa ves čas dobra roba, ki se sama hvali. Ta velik Banditek nama je pa že dva vikenda zapovrstjo pripravil prijetno presenečenje - sebi in sestricama je samostojno pripravil zajtrk, zato, da nista budili naju in sva lahko malo potegnila spanje. O, kako cenim ta njegov trud. Od vseh treh, pravzaprav.

Kaj raste

Kruh iz kvasa,
iz trave jasa,
iz kapljic morje,
iz milijonov zvezd vesolje.
Dete raste iz objema
in toplota iz plamena.
Iz semena rdeči mak,
pamet raste iz učenja,
a modrost le iz napak!

(Ksenija Šoster Olmer, zbirka Nogavičke za ptičke)

Ti

Na svetu je nešteto rož
in najmanj šest milijard otrok,
žena in mož
in dvakrat toliko rok
in tisoč las na vsaki glavi
in tisoč žužkov v vsaki travi
in na milijone muc in kužkov
in na milijarde zrnc peska v puščavi
in mnogo rdečih makov v pšeničnem polju
in mnogo več kot sto planetov v vesolju
in stokrat sto milijonov kapljic vode v morju
in neprešteto zvezd ponoči na obzorju
in tristopetinšestdeset dni v letu.
A ti le ena si,
edinstvena na svetu.

(Ksenija Šoster Olmer, zbirka Nogavičke za ptičke)

Tam, ta da dam...

... tam, ta da dam... V ušesih mi odzvanja poročna koračnica. Včeraj je prišla namreč čudovita novica - letos nas čaka še ena poroka. Že tretja v ožjem krogu. Le da je ta zares nekako nepričakovana, ker sta oba bolj freestylerja.

In sedaj sem še jaz čisto padla notri. Brskam in googlam za vabili, poročnimi oblekami, drobnimi pritiklinami, ki sodijo k vsemu skupaj. In pasem firbčalo. Skoraj tako, kot bi šlo v resnici za mojo poroko. Tak, lep, topel občutek je to. In, vav, že vidim kakšne norčije jim bomo zakuhale na dekliščinah.

Ne zgodi se pogosto, da se takorekoč v štirinajstih dneh poročita najboljša prijateljica in ljuba sestrična. Imam občutek, da bo letošnji konec poletja nadvse čustven. :) In ja, jaz sem čustvena že zdaj, skupaj z njimi.

Slovenija ima talent

Po televiziji spet vrtijo reklame za začetek šova Slovenija ima talent in vabijo na predavdicije.

Pa mi Banditek reče - mami, če me imaš rada, če me imaš prav zares rada, bi me pa lahko prijavila. Prosiiiiiiiiiiiiim.

Na vprašanje kaj bi počel, kakšen talent bi pokazal, pa kot iz topa pove, da bi itak pel. Zaka pa ne? Pa sprašujem "zaka" pa ja. In me trapasto gleda, pa pove, da ne, da to je njegov talent - Zaka pa ne, od Petelinov.

Kaj bo šele, ko bo najstnik? :)

Ko se vse obrne na glavo

Spanje... Vem, marsikateri starš mi zna povedati, da se ta zadeva ob podmladku za nekaj časa poslovi - no, vsaj tista, res kvalitetna. Pa OK, štekam. Za nekaj časa. Ampak sem tudi nestrpna in naj bi ta čas vseeno prešel relativno hitro. No, in v resnici tudi je bilo nekako tako. Do pred kratkim...

Zdaj pa imamo cele nočne selitve narodov. Dobesedno. Ker ne, da mora k nama priti dete, ne, še vsa njena posadka - škatla s Fillyi, njena Zala, ki tudi ne more spati sama, pa seveda še njena rjuhica. In vse to mora imeti v MOJI postelji DOVOLJ prostora. In to pomeni, da je ati odveč, da se mora premakniti nekam proti robu postelje, jaz pa moram biti tik ob otroku, da mi lahko piha toplo sapo direktno v ksiht, ne glede na to, da me to moti. Če tega ni - jok.

Pa sem rekla - vsem knjigam in nasvetom z raznih forumov navkljub - da otrok pa ja komot spi sam in da bom to že uredila. Pa po nekaj tednih dojela, da sem bistveno manj utrujena, če otroka mirno sprejmem, kot pa nekajkrat na noč vstajam (sva se izmenjavala) iz postelje in ga selim nazaj v njegovo kraljestvo. Ker na koncu koncev - vedno, ko se dete prikrade nazaj je - jok.

In, da je mera polna, in da le ni kdo prikrajšan, je tovrstne selitve začela prakticirati tudi srednja Banditka. Dete pride, se potuhne, kot da je to nekaj najbolj normalnega. Sicer sledi - jok.

In ker sem res že utrujena, neprespana in nestrpna - sem se začela seliti jaz. Kavč res ni najbolj udoben in prostoren, ker sredi noči res nimam dovolj energije, da bi iz njega delala splano področje, je pa prostor, kjer imam mir. Ker ravno zaradi njegovi ozkosti otroka stoično zavrnem, ko se mi hoče pridružiti in ga pošljem bodisi v njegovo posteljo ali k atiju. Seveda sledi - jok - ampak zadnji dve noči sem se vsaj za silo naspala.

Zdaj pa res več ne vem kaj, kako, kam, da bomo pri naši hiši končno spet vsi normalno spali - tam kjer je namenjeno, da spimo.