Kako hitro teče čas...

... Prav zares. Moj, no, najin - ker je mož le imel tudi nekaj besede pri tem - prvorojenec danes praznuje osmi rojstni dan.

Še svež je spomin na preživete dneve in noči v bolnici, ko nismo vedeli, če bodo njegova pljučka zdržala. Na prvi nasmeh, besedo, samostojni korak, ki ga je naredil pred natanko sedmimi leti. Spomin na ure in ure zlaganja Lego duplo kock, ki jih je imel tako rad. In na to, da mi je pri dveh letih in pol povsem suvereno rekel, naj ga pustim, da se bo igral sam, ker je velik. :) In na prve vrtčevkse korake, potem tudi šolske. Prvo zaljubljenost in sramežljivost ob tem...

Danes je pa pravi fante. Razmišljujoč, trmasto stoječ za svojim mišljenjem, včasih že s prav pobalinsko najstniškimi forami, ki mi/nama višajo pritisk. Resnično velik. Po drugi strani pa še vedno moje malo dete, ki potrebuje in si želi toplega objema in nežnosti.

Vse najboljše, Banditek!

Minljivost

Prevračam, obračam in gnetem misli, ki se mi podijo po glavi, pa še vedno nikakor ne pridem do enega enostavnega zaključka o minljivosti, ki čaka vse nas. Le da si nekateri ta trenutek izberejo sami, drugi se ga odločijo mirno počakati, tretji pa si ga ne želijo, čeprav se jim ta trenutek približuje.

Te dni smo pokopali neko osebo. Ki je bila mnogim zelo draga. Ki je odšla mnogo, mnogo prezgodaj. Ki je bila v prvi vrsti človek, z nabrušenim jezikom in svojim mnenjem in je za svojo besedo stala, kar se danes pogosto zdi prava redkost. Osebo, ki je bila partner in starš.

In tako zelo sem jezna, razočarana. Da je dete moralo pokopati svojega mladega starša. Da je partner moral pokopati najdražjo osebo. Da bolezen resnično ne izbira, niti ne da časa. Ker se ne vpraša, samo jemlje.

In že tako zaznamovana s svojo boleznijo bo morala mala deklica sprejeti, da ljubega očka ni več. Moja draga kolegica iz nekih preteklih dni, ampak v spominu še vedno zelo dobra, prijetna in draga oseba, bo morala zdaj sama naprej po tej poti... Razmišljam o njeni vlogi v tem svetu. O vlogi, ki ji jo je naložilo življenje. In jo občudujem, da zmore. Minljivost doživlja dan za dnem, in hodi z njo z roko v roki. Zmore.

In potem razmišljam o vseh dobrih nasvetih, naj ji/jima bo prizanešeno. Kaj le? Izgubili so vse, le volje do življenja ne. To je tisto kar je za občudovati, prizanesljiv do te družinice tako ali tako ni bil nihče, pa naj se imenuje kakorkoli že želi. In vesela sem, da jo poznam. Od nje se lahko marsikaj naučim.

Kocka je padla...

In odločitev je tu. Pravzaprav sem jo sprejela že pred štirimi dnevi, ampak sem ta čas porabila za to, da se na to misel navadim sama v sebi, pač nekako intimno.

Končno si bom namreč tudi uradno spremenila ime. Občutek je nekako nenavaden, težko ga opišem. Nekako ščemeč, metuljčkast. Kot bi počela nekaj napol prepovedanega in pazila, da me kdo ne bi zasačil. Pa v resnici ne bo nič kaj drastičnega. Iz imena, ki mi nikoli nikakor ni sedlo in ga zares ne maram, bom po novem tudi uradno le še tisto, na kar se zadnja leta oglašam vsak dan.

Dovolj imam imena, ki mi ni všeč, ki me je v otroštvu negativno zaznamovalo, in zaradi katerega tudi v uradnih zadevah marsikdaj sfalim, da kličejo pravzaprav mene, ker uporabljajo dosedanje uradno ime. Jap, po novem bom jaz - jaz. :)

Smisel za humor

Če nekako posplošujem, imamo to zadevščino vsi. Se pa s tem različno spopadamo. Moja malenkost nima ravno nekega smisla za humor, vsaj v preteklosti je bilo tako. Sem se pa z leti naučila, da se lahko ponorčujem tudi iz sebe. Tovrstni podvigi znajo biti zabavni.

Kaj pa se skriva zadaj? Je za nasmehom res sproščenost, ali pa nemara kdo s tem le prikrije svojo šibko točko? Išče potrditev v smislu "saj nisi tak" ali pa nemara "vsa čast ti, da se znaš nasmejati na svoj račun"?

Kaj pa črni humor? V resnici mi nikoli ni bil blizu. Do pred kratkim. Potem pa sem spoznala nekoga, ki ga obvlada. Od začetka sem bila še malenkost šokirana, zdaj pa mi je čedalje bolj všeč. In tudi ostali okoli mene so bojda zapazili, da imam zadnje čase popolnoma drugačen smisel za humor - sem se ga očitno čisto navlekla od te dotične osebe. Kakšen to verjetno pripisuje tudi "norosti", se mi pa vseeno zdi, da je nekaterim ta novi jaz všeč. Meni tudi. Si vsaj žil ne rabim rezati. ;o)