Tam, ta da dam...

... tam, ta da dam... V ušesih mi odzvanja poročna koračnica. Včeraj je prišla namreč čudovita novica - letos nas čaka še ena poroka. Že tretja v ožjem krogu. Le da je ta zares nekako nepričakovana, ker sta oba bolj freestylerja.

In sedaj sem še jaz čisto padla notri. Brskam in googlam za vabili, poročnimi oblekami, drobnimi pritiklinami, ki sodijo k vsemu skupaj. In pasem firbčalo. Skoraj tako, kot bi šlo v resnici za mojo poroko. Tak, lep, topel občutek je to. In, vav, že vidim kakšne norčije jim bomo zakuhale na dekliščinah.

Ne zgodi se pogosto, da se takorekoč v štirinajstih dneh poročita najboljša prijateljica in ljuba sestrična. Imam občutek, da bo letošnji konec poletja nadvse čustven. :) In ja, jaz sem čustvena že zdaj, skupaj z njimi.

Slovenija ima talent

Po televiziji spet vrtijo reklame za začetek šova Slovenija ima talent in vabijo na predavdicije.

Pa mi Banditek reče - mami, če me imaš rada, če me imaš prav zares rada, bi me pa lahko prijavila. Prosiiiiiiiiiiiiim.

Na vprašanje kaj bi počel, kakšen talent bi pokazal, pa kot iz topa pove, da bi itak pel. Zaka pa ne? Pa sprašujem "zaka" pa ja. In me trapasto gleda, pa pove, da ne, da to je njegov talent - Zaka pa ne, od Petelinov.

Kaj bo šele, ko bo najstnik? :)

Ko se vse obrne na glavo

Spanje... Vem, marsikateri starš mi zna povedati, da se ta zadeva ob podmladku za nekaj časa poslovi - no, vsaj tista, res kvalitetna. Pa OK, štekam. Za nekaj časa. Ampak sem tudi nestrpna in naj bi ta čas vseeno prešel relativno hitro. No, in v resnici tudi je bilo nekako tako. Do pred kratkim...

Zdaj pa imamo cele nočne selitve narodov. Dobesedno. Ker ne, da mora k nama priti dete, ne, še vsa njena posadka - škatla s Fillyi, njena Zala, ki tudi ne more spati sama, pa seveda še njena rjuhica. In vse to mora imeti v MOJI postelji DOVOLJ prostora. In to pomeni, da je ati odveč, da se mora premakniti nekam proti robu postelje, jaz pa moram biti tik ob otroku, da mi lahko piha toplo sapo direktno v ksiht, ne glede na to, da me to moti. Če tega ni - jok.

Pa sem rekla - vsem knjigam in nasvetom z raznih forumov navkljub - da otrok pa ja komot spi sam in da bom to že uredila. Pa po nekaj tednih dojela, da sem bistveno manj utrujena, če otroka mirno sprejmem, kot pa nekajkrat na noč vstajam (sva se izmenjavala) iz postelje in ga selim nazaj v njegovo kraljestvo. Ker na koncu koncev - vedno, ko se dete prikrade nazaj je - jok.

In, da je mera polna, in da le ni kdo prikrajšan, je tovrstne selitve začela prakticirati tudi srednja Banditka. Dete pride, se potuhne, kot da je to nekaj najbolj normalnega. Sicer sledi - jok.

In ker sem res že utrujena, neprespana in nestrpna - sem se začela seliti jaz. Kavč res ni najbolj udoben in prostoren, ker sredi noči res nimam dovolj energije, da bi iz njega delala splano področje, je pa prostor, kjer imam mir. Ker ravno zaradi njegovi ozkosti otroka stoično zavrnem, ko se mi hoče pridružiti in ga pošljem bodisi v njegovo posteljo ali k atiju. Seveda sledi - jok - ampak zadnji dve noči sem se vsaj za silo naspala.

Zdaj pa res več ne vem kaj, kako, kam, da bomo pri naši hiši končno spet vsi normalno spali - tam kjer je namenjeno, da spimo.

Dan pri-od/hodov

Danes je sicer nek splošni dan prihoda, vendar je bil moj dan (vsaj uradni del) sestavljen iz odhodov in poslavljanj. In razmišljam o tem, kako se dogodki obračajo. Včasih mislim, da sploh nimamo moči spremeniti, da je življenje tisto, ki na koncu odloči. Potem pa vidim v kakšni osebi res trdno voljo in odločenost in zdi se, da ga življenje pri določenih odločitvah ne more ustaviti.

Po eni strani občutim izgubo, po drugi menim, da bodo odnosi lahko še bolj sproščeni in pristni. Ja, ljudje pač prihajajo in odhajajo. Nekateri ostanejo, drugi se nam vtisnejo močno v spomin, na tretje pa se, četudi se ne poznamo zares dobro, lahko v resnici tudi navežemo.

Če je danes že tak večer, ko nekdo prihaja, si zaželim, da tudi sama ta prijateljstva - kljub poslavljanjem - zadržim.

Lepe praznike vsem skupaj - v krogu in mislih ljudi, ki so vam blizu in jih imate radi.

Predpraznično vzdušje

Letos se mi dogaja podobno kot prejšnja leta. Vse me prehiteva. Sicer je podatek, da naša novoletna jelka stoji že dobrih 14 dni sila zanemarljiv, glede na sicerjšnje dogajanje. Plani so bili silni, glede na to, da bom te praznike preživela brez službenih obveznosti sem si obetala časa na pretek.

Potem pa... Mi včeraj reče kolegica, da mora danes res iti po nakupih božičnih daril. Pa je šlo nekako mimo mene, z mislijo, da res še ni čas za paniko. Nakazilo božičnice sprejmem z veseljem, ampak z mislijo, da je Božiček letos pohitel. Potem pa me draga prijateljica danes razsvetli, da že peče božično pecivo. In pogledam na koledar in mi - kot vsa zadnja leta doslej - kapne, da so prazniki pravzaprav že pred vrati.

Vse silne načrte tako spet pospravim nekam globoko v zavest, z odločitvijo, da "drugo leto pa res" in se lotim načrtov, kako pripraviti nekaj nevsakdanjega za prijetno preživet večer. Le da bom letos slabo voljo ob neizpolnitvi prvotnega plana pustila ob strani in se sproščeno prepustila toku.

Lucky 13

KADAR LJUBIMO

Sama sva na svetu -
ti in jaz.
To je vedno tako, kadar ljubimo.

Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava za vse življenje:
najina ljubezen je večna.
To je vedno tako, kadar ljubimo.

Ne misli na smrt!
Poslušaj: Vrtnica se je razcvetela,
sonce je vzšlo žareče.
Nikogar ni razen tebe,
da bi mu to povedala -
in vsak dan je bolj res.
Vedno je tako, kadar ljubimo.

V posteljo najinih dlani
položiva svet, da se spočije,
da se ogreje od najinega diha.
Ves svet je v najinih rokah,
v najinih prepletenih prstih -
vedno je tako, kadar ljubimo.

(Neža Maurer)

Odvisnosti

Ljudje smo bojda lahko odvisni od marsičesa. Zase lahko vsaj dve odvisnosti priznam v šusu. Ampak to niti ni problem. Ta nastane, ko nam je, no, vsaj meni, ta odvisnost na nek način odtujena...

Jap, takrat pa jaz začnem trpeti. Ne v pravem pomenu besede, ampak občutki so dovolj zgovorni, da se globoko zamislim. Zdaj je ta čas. Ker sem po totalni neumnosti uničila prenosnik, se brez njega na nek način počutim golo. OK, saj je pri hiši še en, ki je lahko trenutno rezervni, za prvo silo se lahko uporabi tudi Android na mobilcu, ali pa pač potrpi, da pride moj stari, dobri leptop spet cel v moje roke.

Ampak ne, meni je to kar nekako pretežko. OK, rezervnega sem uporabljala nekaj dni, ampak to ni to, ker gor ni mojih stvari. Android me jezi, ker se mi redno dogaja, da ponesreči prehitro pošljem sporočila, pa še vse je tako nekam majhno. Da bi zdržala brez? Se pardoniram, ampak psihoterapija TOLIKO pa spet ni pomagala, čeprav je tudi res, da niti ni šla v to smer.

Ampak sem našla rešitev, pravzaprav jo je našla boljša polovica. Ha! Pri hiši je, zahvaljujoč Banditovemu fohu, še nekaj teh zadev in me je odrešil in mi prinesel monitor, dokler ne prispe nov displej za prenosnika. In jaz se takoj počutim spet malo bolj oblečeno. :)