First Day Of My Life

Tale pa poboža dušo... ♥♥♥

 

Šola, šola, šolaaaaaaaa

Ja, šolsko leto je že v polnem zamahu. Naša prvošolka je še vedno navdušena nad novim statusom, mami študentka malo manj nad dejstvom, da še ni zaključila, petošolec pa... Ja, ima pa še vedno stare težave. Le, da so letos že kar na začetku eskalirale do konca. V razredu imajo namreč otroka, ki je po neki definiciji invalid, kar dodobra izkorišča. Ampak tokrat so tudi učiteljice priznale, da jih je prerasel, da bo potrebno drugačno ukrepanje.

 

In razmišljam o tem, do kam to lahko pripelje. Se je zgodilo, da je bil zaradi tega fanta cel razred brez malice, da jim tudi do nekajkrat tedensko odpade kakšna ura, ker se pogovarjajo o pereči problematiki. In da so zaradi reakcij na provokacije nemalokrat tudi ostali učenci "banditi". Tu pa se zaplete...

 

Ko je naše dete (in še precej drugih) iz vrtca prihajalo poškodovano, smo sprava učili po sistemu, da se tepsti ne sme. Otroka smo učili, naj se ne brani, naj gre stran. Če ne zaleže, pa do vzgojiteljice. Njen feedback je bil, naj se otroci pač dogovorijo sami med sabo. Ker to ni šlo, smo med drugimi kasneje tudi mi svojega začeli učiti, da ne sme udariti, če pa jih dobi, naj udari nazaj, naj se nekako ubrani.

 

Ampak v šoli pa ta praksa ne vzdrži. Ker je potem naenkrat lahko cel razred problematičen. In dokler je šlo samo za fante, je tako tudi bilo. Zdaj pa so na vrsti že dekleta. In, naj mi učiteljice odpustijo, ponosna sem na svojega sina, da je zaščitil šibkejšo dekle pred točo udarcev in jih nekaj namesto nje skasiral on. Pogrela je zahvala mamice te deklice, da je hvaležna, da se je vsaj nekdo vmešal. Čeravno je potem verbalno sočno zaključil prepir. In zato dobil podpis. Podpišem (in otroku moraliziram o prav in narobe, zatajim pa dejstvo, da sem malo pa vendrle ponosna nanj). Boli pa, da se delajo take razlike, da se ne ukrepa odločneje. Do kam to lahko gre, se vprašam. Je lahko nekdo, ki ima nek status invalida priviligiran in se mu dovoli več? Zato, ker se nam vsem (in to mislim iskreno) na nek način smili? Dilema. Ker v sebi še vedno nosim misel, da odbojke res ne bo moral igrati, pa tudi kitarist bo težko. Ampak na koncu koncev - lepo se pa lahko vseeno obnaša, mar ne?

DOM

Po devetih letih v najemu, smo tudi mi dočakali. Prvič v življenju imamo namreč svoj dom. Občutki so še precej kaotični, pa vendar lepi, topli.



 

 

Med drugim me je ganila gesta strica, ki mi - nam je ob tej priložnosti podaril star kipec moje babice. Neprecenljivo.

 

Na vrtu pa smo za nov začetek že posadili rdeč japonski javor.

 

Le še s šampanjcem z zlatimi opilki nazdravimo (čeprav ga imam na sumu, da bo počakal do odplačila kredita), pa smo na konju.

 

Ja, življenje zna biti tudi prijazno - in tako mi je nadvse všeč.

Schoolbag in hand, she leaves home in the early morning...

Naša srednja Banditka raste. Raste tako hitro, tako naglo... Jutri bo prvič prestopila šolski prag, vsa navdušena, v pričakovanju. Meni se je naredil cmok v grlu, čeravno po centimetrih prehiteva vrstnike, se mi zdi še vseeno tako zelo majhna, ranljiva. Čas šole in resnosti, ki jo le - ta prinaša s seboj, prihaja hitro, prehitro. Pa vendar... S ponosom ji bova tudi jutri stala ob strani, ali pa nekje v ozadju. Srečno, deklica mala...

 



Dojenčki

Spet je baby-boom, no, če je sploh kaj popustil v zadnjih letih. Je pa trenutno res pestreje kot kdarkoli, vsaj pri nas. Če smo lani kar naprej obiskovali poroke, se letos izmenjujemo ob zibkah.

In danes sem ravno iz obiska najboljše prijateljice, ki je pred dnevi povila svoje drugo dete, svojo malo prinčipeso. Malo, drobceno, žepno izdajo dojenčka. Tako krhko, pa vseeno tako celovito, z izrazito močjo do življenja.

Ob pestovanju težko ostaneš hladen in spomini kar vrejo na površje. Ja, saj je fajn, ko podmladek odrašča. Vseeno pa je obdobje novorojenčkov tako zelo posebno. Dragi dojenčki - in mlade družinice - uživajte v tej čarobnosti. :)

Dopust

... Ko si lahko privoščim(o) tudi tisto, za kar v realnem življenju zmanjka časa. Uživam. :)

Počitnice v pravem pomenu besede

Jeeej, včeraj so se tudi zame začele študijske počitnice. :) Odpisala sem zadnji izpit in občutek je super. Vse mi je padlo dol, ampak v pozitivnem smislu, zajela me je nekakšna evforija. Občutek pravih počitnic. :)

V resnici pa me čaka še en delovni teden, ampak v zadnjih mesecih so mi tudi te ure v veselje. Potem pa čisto prave, pravcate počitnice, potikanje ob morju, pa skok v višine, popoln odklop. Do takrat pa, da preživimo to pasjo soparo (še vedno ne vem, od kje poimenovanje po psih, moram raziskati), bo osvežitev v domačem bazenu in / ali na kavču pod klimo - prava osvežitev za pregrete glave.

Spoznanje: V resnici mi ni hudega. :)