Spolne zlorabe

Danes precej razmišljam o tem. Pa se mi zdi, da misli kar nekako preskakujejo. Mnenje je sicer v celoti enotno, da so te zadeve skrajno nizkotne in brutalne, po drugi strani pa zaskrbljenost zaradi samih akterjev, ki to počnejo.

Po eni strani gojim totalni prezir do njih, ker ne razumem - in verjetno tudi nikoli ne bom - zakaj se kdorkoli sploh lahko spravi na sočloveka, na otroka, ki JE nedolžen. Vsaj tako govori neka popolnoma preprosta kmečka logika, čeprav znajo svojim žrtvam vcepiti močan občutek (so)odgovornosti in jih s tem še dodatno ponižati in dokončno poteptati njihovo dostojanstvo.

Po drugi strani pa me čedalje bolj zanima - ZAKAJ. Zakaj to počno? So morda tudi sami bili nekoč zlorabljeni? Ampak zakaj ponavljajo enako napako, če pa so tudi sami nekoč trpeli? Je potemtakem to bolezen, motnja? Je to sploh lahko opravičilo?

In še tretji pogled (pa ni zadnji) - razkritje. Koliko žrtev sploh razkrije svoje napadalce in posiljevalce? Koliko njih zbere pogum? Koliko jih je vsaj v odrasli dobi pripravljenih odkrito spregovoriti? Iz svojih izkušenj lahko trdim da izredno malo. Žal.

Ampak to tudi razumem. Če si nek pedofil izbere otroka, navadno verjetno ne gre za takega, ki živi v urejeni in povezani družini. Bi rekla, da prej prežijo na otroke, za katere vedo, da se ne bodo imeli komu zaupati, če pa že, naj jim pa nihče ne bi verjel. Znajo biti tudi skrajno uspešni pri ustrahovanjih, da gre "za najino malo skrivnost", "s tem ni nič narobe", "si sam-a to iskal-a" in tako dalje. V žrtvi sprožijo sram in krivdo. Kako bo tak otrok potem nekomu zaupal? Komurkoli?

In kako kasneje, ko odraste? Ko ga situacije pripeljejo v brezup? Marsikdo žal konča svoje življenje. Zaradi občutka sramu in krivde. In zaradi bolečine, ki razjeda telo. Če je dovolj močan in ima po možnosti ob sebi še ljubečega partnerja, ki ga podpira, se lahko loti prenove svojega duha. Ampak ob tem se odpre nešteto vprašanj, dodatnih občutkov krivde, ponižanja in strahu.

Kako oznaniti nekoga, če pa je minilo že več let? Kako oznaniti nekoga, ki po možnosti v družbi uživa velik ugled? Kako oznaniti nekoga in tvegati, da bo s tem trpela tudi vsa družina, partner in morebitni otroci? Ampak - kako ne oznaniti, ob tem pa tvegati, da si ta oseba še naprej išče morebitne nove žrtve?

Le kako živeti s temi vprašanji, s temi tako zelo težko pridobljenimi odgovori?

Prijateljici

Včasih se vprašam, če ljudje sploh poznamo pomen besede prijatelj. Tisti pravi pomen. Ker se zdi, da včasih vse skupaj malo pomešano. Bog ve, da jaz vsekakor znam početi to. Težko rečem, da je nekdo moj prijatelj (čeprav v resnici je, le beseda ne gre nekako z jezika), pa rečem, da je kolega. Kot rečem kolega nekomu, ki je v resnici le znanec. Pravzaprav gre le za izgovorjavo. No, ampak vsaj dotična veva kako je s tem, to je pa itak najbolj važno, ne?

In imam pravzaprav kar nekaj kolegic, ki jih jemljem kot prijateljice. Nekatere vstopajo v moje življenje v reali, druge večinoma (ali pa vsaj pogosteje) v virtuali. So pa vse nekako posebne, ker jih imam rada in bi življenje brez njih ne bilo tako barvito.

Ampak imam tudi prijateljico. Tisto res pravo. Pravzaprav dve. Sta si pa med seboj sila različni.

Eno poznam nekaj let, pa jo imam kljub vsemu iz srca rada. Je polna življenja, zgovorna še bolj kot jaz (upam, da ni večina pomislila, da to sploh ni mogoče), ve kaj hoče v življenju in kljub udarcem usode se ne preda. Bije boj, z nasmehom na obrazu. Njeno dete je kot bi bilo moje dete. Imam ga rada, ker je preprosto - njen (no, tukaj moram pripomniti, da njenega partnerja pa vseeno ne ljubim, ker je preprosto njen, hehe, to bi bilo vseeno preveč). Bistvo je - ONA. Katera mi dela družbo vsak dan, vsaj po telefonu. Kateri lahko povem vse kar mi leži na duši in vem, da bom od nje dobila iskren odgovor. Ne igra, je pristna. Me nasmeje, razvedri, razbremeni, objame, razume,... Včasih je zgolj ob meni. Tudi ko od utrujenosti zaspim, mi tega ne zameri. Tudi ko podrem načrte, se ne kuja, ampak me naslednjič spet povabi. Mi pobarva lase, me pocrklja s kakšno dobroto, preseneti z nečem nepričakovanim. In najlepše je, ker vse to dopušča tudi ona meni. In ja, je oseba za katero se je vredno potruditi, tudi, če včasih zmanjka volje.

In potem druga. Poznam jo že vse svoje življenje, saj je moja sorodnica. Je mirna, zna biti zelo tiha, zadnji čas pa je vendrle zaužila tisto srečo, ki jo je iskala. Našla je tudi nek cilj in ga več kot uspešno naskakuje. Bije boj, čeprav je nasmeh včasih tudi malo grenak. In tudi v njej je bistvo - ONA sama. V njeni družbi nisem prav pogosto, je pa pogosto v mojih mislih. Ravno tako ji lahko povem vse kar mi leži na duši, čeprav vem, da bom včasih dobila tak odgovor za katerega ve (ne vem sicer kako, ampak preprosto ji uspe), da ga rabim slišati. Kljub vsemu ne igra in je popolnoma prvinska. Me nasmeje, razvedri, razbremeni, objame, razume,... Včasih je zgolj ob meni. Po drugi strani bi z njo lahko klepetala dolge ure, pa se ne bi naveličala. Ob njej ne morem trmariti, ker tega preprosto ne čutim, ona pač izvablja tisto najlepše kar je v človeku. Tudi zanjo se je vredno potruditi.

Ja, rada ju imam. Tako različni, pa vendar sta si bolj podobni, kot izgleda na prvi pogled. V končni fazi pa obe pravi prijateljici. Upam, da ju nikoli ne bom izgubila.

Pa komaj začelo se je...

Šolsko leto, namreč. Naš Banditek je znova sedel za šolske klopi. Zadnjih 14 dni je na to že kar težko čakal, je pač pogrešal svoje prijatelje. Sem mu pa ta dogodek malo pokvarila, ker sem ga neprimerno ostrigla. To je njegovo mnenje. Čeravno ga vedno strižem na isti način. Ampak on bi sedaj imel frizuro kot C. Ronaldo. Nič ne pomaga, da nima vsaj podobnega tipa las. Tekle so debele solze, v prepričanju, da se mu bodo vsi sošoli smejali. Pa čeprav jih ima 3/4 ravno takšno frizuro. Ampak naš očitno noče biti ovca, kot da je to v vseh primerih nekaj slabega.

No, ampak prvi dan je preživel. Posmehovanja ni bilo, snidenje je bilo bojda nadvse prijetno. Vtis je bil kar se da pozitiven.

Danes pa... Komaj tretji dan, pa že sem jezna. Nek sošolec je superlativen. V vseh pogledih. OK, naj bo, me ne moti. Me pa močno zmoti, ker so ostali po njegovih besedah drek. Naš naj bi bil med drugim tudi nogometna gnida, no, to pa je prizadelo tudi njega. Pa ne trdim, da je nedolžna ovčka z angelsko pojavo in karakterjem, ampak takihle žaljenj pa ne maram. Ker tudi jaz ne žalim ljudi. In to učim tudi svoje otroke. Seveda oni niso superiorni in tudi kdaj kaj zleti, roka je prehitra. Me pa ob tem tolaži misel, da znajo priznati napako in se tudi opravičiti. Ko pa je Banditek danes želel, da se preneha z žalitvami, je menda slišal, da to ni nič takega, če pa je vse res!

Jezi me, ker se ne skrivamo. Ker ni skrivnost, da ima otrok težave z impulzivnostjo. In ker je zaradi tega potem ponekod označen kot problematičen. Saj nikoli nismo trdili, da je oh in sploh. Ampak zato mu kljub vsemu ni treba vsega požreti, ne vem, ali pa jaz narobe razmišljam. In jezi me, ker si nek otrok ob tem domišlja, da lahko počne kar se mu zaželi. Ker je najboljši športnik. Ker je sila brihten in karizmatičen. Da se ga zagovarja, da je občutljiv, da ga bolijo krivice. In se sprašujem, če je sploh kdo, ki ga ne? Mar nismo po svoje vsi občutljivi? Mar nas krivice ne prizadanejo, zaznamujejo?

Ja, res sem jezna. Tako jezna, da bi najraje takoj ukrepala. Do sedaj nisem nikoli, pa se že nekaj let vrsti eno in isto. Lani sem celo nekajkrat požrla dol slino, ker naš je pa ja v obravnavi. Danes pa razmišljam, da bi tovrstno obravnavo potrebovalo verjetno še večje število otrok. Ampak če starši niso za, tudi v šoli težko ukrepajo. In res ne vem, je nekaterim staršem popolnoma vseeno, če jim otroci serjejo po glavi? Kaj bo, ko bodo ta drek hoteli še razmazati po obrazih teh staršev, si pa raje sploh ne predstavljam...