Nujna opravila

Zadnje dni veliko pakiram. En otrok na moje z vrtcem, drugi v šolo v naravi, potem familjarno v hribe. Vmes pa še dnevna pakiranja športne opreme za to ali ono dejavnost, gvant za nastop, dres za tekmovanje. Vse to pa je potem - seveda - potrebno še oprati in pripraviti za naslednje nošenje. In se mi zdi, da včasih že ne vidim ne konca ne kraja kupom cunj. Pa se še prav dobro spomnim, da kakšno leto, dve ali tri nazaj nismo imeli toliko za prati. In mi nekako ni logično, ker je bil pri hiši dojenček. Zdaj pa me ta dojenček vsake dva, tri dni opominja "Mami, posoda za cunje je spet polna!" - in to s čisto pravim očitkom. Hm.

Sensa

Pred meseci sem odkrila čudovito revijo - Sensa - in ta mi zdaj jemlje prenekatero uro časa, saj me pripravi do tega, da se popolnoma potopim vanjo. In priznam, nič me ne moti. :)

Današnja misel dneva: Ne spravi ženske v jok! "Bodi zelo previden, da ne spraviš ženske v jok, kajti Bog šteje njene solze. Žensko je ustvaril iz moškega rebra in ne iz stopal, da bi hodil po njej. Ne iz njegove glave, da bi ji vladal, ampak iz boka, da mu bo enaka."

Poslovil se je še en veliki pesnik

Odšla sva spet
vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj obcutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto.
In spet, kar sva bila:
Komaj še clovek. Tako cudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
drevesa, hiše, oblaki, nebo
in ceste so, ko da nikamor vec ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš nogo.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci: Kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?

Ivan Minatti

------------------------------------------------------

Imela sem ga čast spoznati. In kakor je pisal v eni svojih najbolj znanih... Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen... Vem, on je imel rad. Hvala za vso zapuščino, za srce in dušo je pravi balzam. In uči ljubiti.

Družinski ZAkonik

Tole pa moram dati ven iz sebe... Ravnokar namreč poslušam argumentiranje ZA in PROTI družinskemu zakoniku, čigar referendum nam sledi v nedeljo. In sem jezna, žalostna, z občutkom, da mi spet jemljejo moč.

Sama sem živela v takoimenovani normalni družini - mama + oče = otrok. In res je, velika večina mojih prijateljev je živela v podobnih razmerah. Pa vendar vsaka ta družina NI BILA normalna. Dogajale so se zlorabe. V katere se, v tistih t.i. zlatih časih, pač nihče ni prostovoljno vtikal, češ, da naj familja reši sama med sabo. Ker je takrat veljalo, da si udarce otrok pač sam prisluži. Ker se med prijatelji, bog ne daj celo med sosedi, ne sme izvedeti, da neka oseba ni takšna persona, za kakršno se kaže. Mislim, le kaj bodo pa ljudje rekli?! In tako so ljudje redno obračali glavo stran, celo tisti, ki bi po profesionalni funkciji imeli morlano dolžnost ukrepati.

In težko, res težko prenesem dejstvo, da še dandanes trdijo, da s sistemom ni nič narobe, zgolj zato, ker je težko priznati, da so homofobi! Težko prenesem dejstvo, da se zapenja za istospolne, prezira pa toliko dobrega, kar zakonik prinaša VSEM otrokom. Težko prenesem dejstvo, da nekdo trdi, da ta zakonik nobenemu otroku ne prinaša nič dodatnega. Jaz bi danes dala vse, da bi tak zakonik obstajal v tistih zlatih časih mojega odraščanja. Ker bi konkretno zame, pa za mnogo njih, ki so živeli v podobnih situacijah, nalagal, da je treba ob zlorabah ukrepati v dobro otroka in ne v dobro podobe "normalne" družine med sosedi!

Pomlad

Ja, končno smo pozdravili pomlad. In prišla je res v vsej svoji veličini. Narava se budi, drevo brsti, cvetlični vrt dehti. Ko zjutraj - po dnevni svetlobi - odhajam v službo, me redno pozdravlja prebujajoča se ognjena krogla, ki tako zelo razvedri dušo. Ha, čas je, da (spet) zadihamo s polnimi pljuči...

Začetek nečesa novega

Toliko je besed, namenjenim novim začetkom, ki pač pritičejo začetku novega leta. Toliko novih zamisli, želja, zaobljub. Pogovori o vsej tej folklori so včasih lahko res že na meji čarobnosti, včasih pa tudi že zoprni. Naprimer - letos bom res shujšala! - hehehe Se mi zdi, da, če izrečem naglas, da se potem ziher ne bo zgodilo.

Me je pa nadvse prijetno presenetil stari Bandit. Po vseh letih, ko je še iz rane mladosti vlekel razvado kajenja, je tokrat dejansko stvari vzel v roke, no, pravzaprav iz rok - in prenehal kaditi. Jap, ponosna sem nanj.

Jaz pa, oh, kako fajn mi je pod prste skočila tale fotka, še zbiram pogum za začetek ideje. Ko se pa odločim - pa bo, ne glede na to kateri mesec bo v trenutku odločitve pocahnan na koledarju. :)

Ho-ho-ho

Ja, vem, štrajkam. Ampak, roko na srce, res nimam občutka, da bi kdo kaj ekstra pogrešal zapise izpod mojih prstov. Čeprav me sem in tja kdo povpraša, zakaj sem zaspala. Pa saj ne spim, samo na polno se mi dogaja. Včasih res komaj lovim svoj konec. Toliko v opravičilo.

Za današnje javljanje pa je krivo razmišljanje zadnjih dni. Seveda, prazniki so pred vrati. In s tem dileme.

Sama Božiča kot se ga praznuje danes ne poznam. No, ne poznam niti tistega pravega tradicionalnega Božiča. V naši primarni družini smo ga sicer praznovali, vsaj navzven je bilo tako kot "bi moralo biti". Čeprav se v resnici duhovnosti nihče ni posvečal. Je pa bilo za videti neko družinsko večerjo, ki je bila kot kakšno bogatejše nedeljsko kosilo, pa verjetno je vseeno padel kakšen stisk več. Daril se dobro ne spominjam, ampak neka, simbolična so bila.

Ko sem rodila prvega otroka, je bilo nekako spontano - Miklavž, pa darilo ob prehodu v novo leto. Potem pa je prišel drugi otrok, tretji. In njihov razvoj, rast, razumevanje, druženje s sovrstniki. In so tako domov prinesli idejo, da je treba pisati Božičku. Priznam, letos sem klecnila in se tudi sama podala v to popotovanje pričakovanj. Se pa vseeno sprašujem...

December se mi zdi že tako in tako podivjan. Začne se z Miklavžem, otroci doma dobijo praviloma komplet kape, šala in rokavic, morda tople nogavice, pižamo. Ampak težava nastane, ker je tudi pri možu v službi Miklavž. Ker Miklavž nekaj pusti tudi pri babici. Pa še pri dedku. Pa še pri prababici. Pa še pri teti. Pa še... Ja, skorajda se ne neha. Otroci pa so zmedeni.

In potem Božiček. Naša občina se vsako leto potrudi in za vse otroke organizira predstavo, vrhunec je pa prihod Božička, seveda z darili. In ta darila so dejansko kvalitetna, otroci jih lepo sprejemejo. Pa potem jih v vrtcu obišče še 1x. Pa nekaj prinese še pri babici. Pa pri dedku. In pri prababici. Pa pri teti. Pa... Ja, letos torej tudi doma. Priznam, pod tem pritiskom sem deloma klecnila, ker se mi vseeno zdi bolje, da dobijo željene igrače ob začetku počitnic in ne na koncu. Kaj pametnejšega se pa že ne spomnim.

Mi je prijateljica nekoč rekla, da kvarim božično vzdušje. Morda res. Čeprav sama menim, da je to vzdušje zašlo s prvotne poti. In res ne vem, bi otrokom res vzela čaroben občutek pričakovanja, če bi vedeli, da sva darila izbrala skupaj z možem? Ne vem, morda bi bilo le manj vprašanj in pripomb v smislu, če sta Miklavž in Božiček pozabila, da sta darilo ŽE prinesla. Ker vsi poskusi v smer, da bi dotični, ki obdarujejo premislili o tem, da je tega enostavno preveč in je nepotrebno, vsako leto znova naletijo na gluha ušesa in debato o tem, kako midva kot starša nimava pojma... Eh.