Dileme

Spet se ukvarjam z (nedokončanim) študijem, jasno, ko se pa bliža rok za prijavo. In spet občutek nuje, da je nekaj vendrle potrebno narediti, čeprav časovno sovpadanje ni ravno idealno, ker je precej nujnega dela na drugih področjih. Pa venadrle, če gledam, da potem ko začnem, še (najmanj) štiri leta nimam nič za pokazati, sem začela deset let prepozno - tako ali drugače.

Večja dilema je pa kaj. Poslušati srce in iti v študij nečesa, kar si od nekdaj želim? Ali iti zastavljeno naprej, plus temu je, da je v teh razmerah tudi bolj praktično - kar pa na koncu koncev ne zagotavlja takojšnjega kruha za vnaprej. Predmetnik mi tudi ne pomaga dosti, ker me obe smeri po svoje pritegneta. Da pa bi bilo odločilnih 500€, kolikor je razlika v programu na letnik, se mi pa ne zdi merodajno. Se mi zdi, da sem sicer dosti odločna, pri takih, res pomembnih zadevah pa kar nekako zatajim in mencam in mencam in ne vem kam se obrniti. Da le ne bo 8. marec prehitro naokoli...

Drobne radosti

Tisti, ki me pozna, ve, da s šopkom tulipanov pri meni doseže (skorajda) vse. :) In zdaj, ko končno spet prihaja njihova sezona, mi srce kar igra. Aranžma pri vhodnih vratih počasi dobiva pravi obraz, saj čebulnice pridno odganjajo nekam proti nebu. Sicer so tulipani čisto samozadostni, ampak v družbi hijacint in narcis tak aranžma dobi res tisto pravo podobo. Še pet takih imam na terasi in vsak dan opazujem lončke in ocenjujem, če se je že zgodilo kaj novega. Tudi na vrtu že pridno lezejo iz zemlje. In to so tiste drobne radosti, ki veliko odtehtajo (in zaradi katerih se potem vsako pomlad odločim, da bomo vrt vendrle obdržali, čeprav v jesenskem času vsakič znova zatrjujem, da je bilo "letos zadnjič").

Sem si pa v ponedeljek, na tako veleopevani praznik zaljubljencev (čeprav sama kot takega priznavam le Gregorjevo) privoščila kar dva ducata teh cvetočih lepotcev v rdeči barvi. Danes sem že morala dodati vodo, ker so vse popili. Tudi srednja Banditka ima precej opravka z njimi, očitno sem del te moje zaljubljenosti vanje prenesla tudi nanjo. Da le ne bi prehitro minil ta čas in bo tudi letošnja pomlad postregla še s kakšnim takim prekrasnim šopkom.

Norišnica

Ja, življenje se je res vrnilo na stare tirnice, obenem pa še ubira nove poti. Vsak dan sproti ugotavljam, da mi zmanjka nekaj ur, ker enostavno ne uspem opraviti vsega, kar naj bi ženska, žena, mama, prijateljica in delojemalka morala opraviti. Včasih se vprašam, kako ostalim uspe, če je res vse v (toliko boljši?) organizaciji. Ali pa bo potrebno še malo znižati kriterije in pričakovati manj?

So pa tile dnevi po svoje vseeno lepi. Že samo vreme je moji pomladni duši res naklonjeno, pa tudi družinski člani niso od muh. Mala banditka je končno upoštevala želje in navodila, da lulamo v stranišče. Ajde, priznam, kompromis je kahla, ampak glede na njeno odločenost, da se ne loči od plenice, je to resnično velikanski uspeh - za katerega se moramo pravzaprav v veliki meri zahvaliti njenemu vzgojiteljskemu timu. Srednja Banditka se je odločila, da bo od včeraj naprej parents friendly. Kar pomeni, da dejansko sliši, ko ji nekaj naročiš prvič in to tudi upošteva. Da se mirno pogovori. Ob tem je pa ves čas dobra roba, ki se sama hvali. Ta velik Banditek nama je pa že dva vikenda zapovrstjo pripravil prijetno presenečenje - sebi in sestricama je samostojno pripravil zajtrk, zato, da nista budili naju in sva lahko malo potegnila spanje. O, kako cenim ta njegov trud. Od vseh treh, pravzaprav.