Hja, po eni strani dolga zgodba, po drugi pa čisto enostavna. Sama sem od nekdaj imela odpor do motorjev. Pa sem se kot najstnica ene parkrat peljala s kakšnim prijeteljem, ampak bolj zaradi firbca, nikoli pa nisem uživala. Se še dobro spomnim, da sem se na enem ovinku iz strahu pred padcem nagnila v kontra smer. Pa je takrat tisti fant ponorel, da me je peljal točno trikrat - prvič, zadnjič in nikoli več. Ker, da sem s tem sama najbolj ogrozila uspešno speljan ovinek. No, ampak je bil - uspešno speljan, mislim.
Moj brat po duši pa je bil nad motorji navdušen. In je varčeval za ta namen. Pa sta mu starša tak nakup branila in odsvetovala. In ju je upošteval, jasno pa je povedal, da ko bo imel šanso, se bo šel peljati s kakterim od kolegov. Pri tem je tudi ostalo. In nekega dne je sedel na motor nekega neznanca, ki se je pač tisti moment priključil družbi. In on se je seveda pustil zapeljati "en krog". Ma, kaj pustil, bilo mu je v užitek in veselje. Le da krog nikoli ni bil sklenjen, je pa nesreča sklenila njuni mladi življenji.
Verjetno mi ni treba preveč poudarjati, da je moja naklonjenost motorjem le še padla. Enostavno sem dolgo časa sovražila vse povezano z njimi, motoristi so bili v moji glavi predstavljeni kot nepredvidljivi divjaki. Dolgo časa sem žalovala in v sebi pestovala to izgubo, ta gnev.
Ampak naključje je hotelo, da sem se zaljubila v motorista. Že pred tem, pred to nesrečo. Ampak sva se takrat dogovorila, da v najini družini za motorje ne bo prostora. Prej me ni razumel, po tej nesreči pa je bil nekoliko razumlivejši. Potem pa je z leti njegova želja postala močnejša. Joj, kako sem norela, jokala, prosila, grozila,... Vse živo, samo, da si ne bi kupil motorja. Imela sva tudi že prvega otroka, pa drugi je bil na poti. Ampak sem vedela, da mu tega ne bom mogla ubraniti, na koncu koncev je bil mož s črtico, očka 1A, ni pohajkoval, popival, hodil na neskončno dolge rekreacije,... Nekaj mora vendrle tudi on imeti zase, ne? Vsaj tako mi je govoril razum, čeprav je srce divjalo.
In potem je res kupil motor. In se vozil. Takrat sem iz optimista prerasla v zmernega pesimista in nikoli nisem bila mirna, dokler ni bil doma. Spremljala sem cestne novice in podobno. Totalen frik. Potem pa je praznoval okroglo obletnico in za darilo si je zaželel le to, da bi me peljal en krog. Seveda se nisem dala, le kako mu pride kaj takega na misel. Nisem vedela, ali je padel na glavo, ali naj ga jaz enkrat ob priliki spotaknem, da bi padel in se tako skuliral. Ampak je bil vztrajen in je težil in težil. In potem sem - najverjetneje zaradi ljubezni do njega - popustila. Z groznim strahom v sebi, z negotovostjo. In doma že tretjim otrokom. Ampak sem se usedla in se pustila zapeljati.
Konca verjetno niti ne bi rabila razlagati - bilo mi je všeč. Še vedno polna dvomov in strahu, ampak počutila sem se neznansko dobro. In ko naj bi se tisti najin krog zaključil, sem ga naprosila, da pot vsaj malenkost podaljšava. Kakšen pogled mi je privoščil, škoda, ker nisem imela fotoaparata pri roki. No in tako se je začelo... Zdaj sama večkrat shecam, da kam greva. Uredim varstvo, tudi destinacijo zrihtam, če je treba, samo da se gre svobodno z vetrom v laseh. In uživam - prav zares. Letos sem celo imela namen iti delati izpit. Pa je iz nekih okoliščin vse skupaj padlo v vodo. Verjetno še k sreči, ker če uživam kot sopotnica, sem prepričana, da bi kot prava motoristka imela nemalo težav - in drugi, ki bi se skupaj z mano vozili na furo ravno tako.
Banditka pa ravno iz tega razloga. Ker je motor Bandit. :) In ker imam tri otroke, ki jim ljubkovalno tudi rečem, da so moji Banditi. Čeprav znajo biti včasih prav zaresni. Skratka - moja familja in moja malenkost smo vsi en pravi - Banditi. :)
