Počitnice v pravem pomenu besede

Jeeej, včeraj so se tudi zame začele študijske počitnice. :) Odpisala sem zadnji izpit in občutek je super. Vse mi je padlo dol, ampak v pozitivnem smislu, zajela me je nekakšna evforija. Občutek pravih počitnic. :)

V resnici pa me čaka še en delovni teden, ampak v zadnjih mesecih so mi tudi te ure v veselje. Potem pa čisto prave, pravcate počitnice, potikanje ob morju, pa skok v višine, popoln odklop. Do takrat pa, da preživimo to pasjo soparo (še vedno ne vem, od kje poimenovanje po psih, moram raziskati), bo osvežitev v domačem bazenu in / ali na kavču pod klimo - prava osvežitev za pregrete glave.

Spoznanje: V resnici mi ni hudega. :)

Nujna opravila

Zadnje dni veliko pakiram. En otrok na moje z vrtcem, drugi v šolo v naravi, potem familjarno v hribe. Vmes pa še dnevna pakiranja športne opreme za to ali ono dejavnost, gvant za nastop, dres za tekmovanje. Vse to pa je potem - seveda - potrebno še oprati in pripraviti za naslednje nošenje. In se mi zdi, da včasih že ne vidim ne konca ne kraja kupom cunj. Pa se še prav dobro spomnim, da kakšno leto, dve ali tri nazaj nismo imeli toliko za prati. In mi nekako ni logično, ker je bil pri hiši dojenček. Zdaj pa me ta dojenček vsake dva, tri dni opominja "Mami, posoda za cunje je spet polna!" - in to s čisto pravim očitkom. Hm.

Sensa

Pred meseci sem odkrila čudovito revijo - Sensa - in ta mi zdaj jemlje prenekatero uro časa, saj me pripravi do tega, da se popolnoma potopim vanjo. In priznam, nič me ne moti. :)

Današnja misel dneva: Ne spravi ženske v jok! "Bodi zelo previden, da ne spraviš ženske v jok, kajti Bog šteje njene solze. Žensko je ustvaril iz moškega rebra in ne iz stopal, da bi hodil po njej. Ne iz njegove glave, da bi ji vladal, ampak iz boka, da mu bo enaka."

Poslovil se je še en veliki pesnik

Odšla sva spet
vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj obcutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto.
In spet, kar sva bila:
Komaj še clovek. Tako cudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
drevesa, hiše, oblaki, nebo
in ceste so, ko da nikamor vec ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš nogo.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci: Kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?

Ivan Minatti

------------------------------------------------------

Imela sem ga čast spoznati. In kakor je pisal v eni svojih najbolj znanih... Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen... Vem, on je imel rad. Hvala za vso zapuščino, za srce in dušo je pravi balzam. In uči ljubiti.