Kaj raste

Kruh iz kvasa,
iz trave jasa,
iz kapljic morje,
iz milijonov zvezd vesolje.
Dete raste iz objema
in toplota iz plamena.
Iz semena rdeči mak,
pamet raste iz učenja,
a modrost le iz napak!

(Ksenija Šoster Olmer, zbirka Nogavičke za ptičke)

Ti

Na svetu je nešteto rož
in najmanj šest milijard otrok,
žena in mož
in dvakrat toliko rok
in tisoč las na vsaki glavi
in tisoč žužkov v vsaki travi
in na milijone muc in kužkov
in na milijarde zrnc peska v puščavi
in mnogo rdečih makov v pšeničnem polju
in mnogo več kot sto planetov v vesolju
in stokrat sto milijonov kapljic vode v morju
in neprešteto zvezd ponoči na obzorju
in tristopetinšestdeset dni v letu.
A ti le ena si,
edinstvena na svetu.

(Ksenija Šoster Olmer, zbirka Nogavičke za ptičke)

Tam, ta da dam...

... tam, ta da dam... V ušesih mi odzvanja poročna koračnica. Včeraj je prišla namreč čudovita novica - letos nas čaka še ena poroka. Že tretja v ožjem krogu. Le da je ta zares nekako nepričakovana, ker sta oba bolj freestylerja.

In sedaj sem še jaz čisto padla notri. Brskam in googlam za vabili, poročnimi oblekami, drobnimi pritiklinami, ki sodijo k vsemu skupaj. In pasem firbčalo. Skoraj tako, kot bi šlo v resnici za mojo poroko. Tak, lep, topel občutek je to. In, vav, že vidim kakšne norčije jim bomo zakuhale na dekliščinah.

Ne zgodi se pogosto, da se takorekoč v štirinajstih dneh poročita najboljša prijateljica in ljuba sestrična. Imam občutek, da bo letošnji konec poletja nadvse čustven. :) In ja, jaz sem čustvena že zdaj, skupaj z njimi.

Slovenija ima talent

Po televiziji spet vrtijo reklame za začetek šova Slovenija ima talent in vabijo na predavdicije.

Pa mi Banditek reče - mami, če me imaš rada, če me imaš prav zares rada, bi me pa lahko prijavila. Prosiiiiiiiiiiiiim.

Na vprašanje kaj bi počel, kakšen talent bi pokazal, pa kot iz topa pove, da bi itak pel. Zaka pa ne? Pa sprašujem "zaka" pa ja. In me trapasto gleda, pa pove, da ne, da to je njegov talent - Zaka pa ne, od Petelinov.

Kaj bo šele, ko bo najstnik? :)

Ko se vse obrne na glavo

Spanje... Vem, marsikateri starš mi zna povedati, da se ta zadeva ob podmladku za nekaj časa poslovi - no, vsaj tista, res kvalitetna. Pa OK, štekam. Za nekaj časa. Ampak sem tudi nestrpna in naj bi ta čas vseeno prešel relativno hitro. No, in v resnici tudi je bilo nekako tako. Do pred kratkim...

Zdaj pa imamo cele nočne selitve narodov. Dobesedno. Ker ne, da mora k nama priti dete, ne, še vsa njena posadka - škatla s Fillyi, njena Zala, ki tudi ne more spati sama, pa seveda še njena rjuhica. In vse to mora imeti v MOJI postelji DOVOLJ prostora. In to pomeni, da je ati odveč, da se mora premakniti nekam proti robu postelje, jaz pa moram biti tik ob otroku, da mi lahko piha toplo sapo direktno v ksiht, ne glede na to, da me to moti. Če tega ni - jok.

Pa sem rekla - vsem knjigam in nasvetom z raznih forumov navkljub - da otrok pa ja komot spi sam in da bom to že uredila. Pa po nekaj tednih dojela, da sem bistveno manj utrujena, če otroka mirno sprejmem, kot pa nekajkrat na noč vstajam (sva se izmenjavala) iz postelje in ga selim nazaj v njegovo kraljestvo. Ker na koncu koncev - vedno, ko se dete prikrade nazaj je - jok.

In, da je mera polna, in da le ni kdo prikrajšan, je tovrstne selitve začela prakticirati tudi srednja Banditka. Dete pride, se potuhne, kot da je to nekaj najbolj normalnega. Sicer sledi - jok.

In ker sem res že utrujena, neprespana in nestrpna - sem se začela seliti jaz. Kavč res ni najbolj udoben in prostoren, ker sredi noči res nimam dovolj energije, da bi iz njega delala splano področje, je pa prostor, kjer imam mir. Ker ravno zaradi njegovi ozkosti otroka stoično zavrnem, ko se mi hoče pridružiti in ga pošljem bodisi v njegovo posteljo ali k atiju. Seveda sledi - jok - ampak zadnji dve noči sem se vsaj za silo naspala.

Zdaj pa res več ne vem kaj, kako, kam, da bomo pri naši hiši končno spet vsi normalno spali - tam kjer je namenjeno, da spimo.