Uf, april in imaj sem skorajda v celoti prešpricala. Pa ne, da se ni nič dogajalo, ravno nasprotno, veliko je bilo vsega. Pomlad je naredila svoje in čas je kar odbrzel mimo. No, danes pa sem si vzela nekaj trenutkov za postanek. Pravzaprav je za to poskrbel kar najstarejši Banditek...
Kakšna mamica s ponosom predstavi podvige svojega podmladka, pa, saj to včasih uspe tudi meni. Danes sem pa v zadregi. Zjutraj (po tem, ko sem otroke že odpeljala v vrtec in šolo) me je Bandit namreč obvestil, da je najin sin "spisal knjigo". Zdelo se mi je, seveda, nadvse super. Dokler ni povedal nekaj več o tej knjigi. Seveda sem takoj vzela zadevo v roke in jo pregledala.
Na platnici se je celo podpisal s pisatelj, napisal je nekaj strani. Zgodba pa nadvse grozljiva. Njegov bivši najboljši prijatelj je užalil njegovega novega najboljšega prijatelja (priznam, niti nisem sledila, da je bil bivši kdajkoli najboljši prijatelj, še manj pa, kdo je novi najboljši prijatelj) in zato so skupaj še z ostalimi naredili načrt za maščevanje.
Zdaj pa ne vem - je to normalno pri osem do devetletnikih, ali je to že alarm. Vsekakor notri vidim elemente raznih Baybladeov, pa Bakuganov in podobno. Banditek in Bandit sta včeraj že imela debato, dete se zaveda, da zgodba ni OK, t.i. knjigo je želel strgati in dati med star papir. Dve mnenji odraslih žena z odraslimi otroci pravita, da to je zaskrbljujoče po drugi strani pa, da to ni sporno ter da otroku z dvomom strižemo peruti. Kam naprej?
